Staranje ima v današnjem času žal negativni predznak, družba pa se premalo zaveda pomena skrbi za starejše in invalidne ljudi. V 14. členu Ustave Republike Slovenije in v drugih zakonskih dokumentih so zapisane pravice invalidnih oseb. Ali jih kot družba dojemamo tako, kot to narekuje zakon? Globalno gledano bi se družba morala resneje ukvarjati s problemom invalidnosti. V državi imamo velik problem z mladimi invalidnimi ljudmi, ki iščejo zaposlitev, marsikateri delodajalec bi moral invalidni osebi glede na zdravniško opravičilo omogočiti lažje in prilagojeno delovno mesto.

Se to zgodi? Žal velikokrat ne in zgodbe ljudi so drugačne, bolj mračne. Ljudje rajši trpijo in delajo, čeprav imajo v rokah zdravniško opravičilo ali potrdilo za lažje delo, saj se zavedajo, kaj v veliki večini sledi. Zaradi birokracije in borbe za pravičnost se marsikateri bolan in invaliden človek nima več moči in energije zoperstaviti težkim situacijam. Ali se ne borimo za to, da kot družba preprečujemo socialno izključenost invalidnih oseb in nestigmatizacijo?

Delodajalci se le redko odločajo za sprejem invalidne osebe v delovno razmerje. In kako hudo mora biti ljudem, ker jim kot družba ne damo možnosti, da bi lahko opravljali neko delo, ki bi ga, ne glede na stopnjo invalidnosti, vendarle lahko opravljali? In ne nazadnje se ob vseh neuspehih iskanja službe pojavljajo še psihične travme, stiske in stresi, kar pa zopet vodi do še večjih zdravstvenih težav.  To pa ni v kontekstu, ki ga zagovarjajo tudi tisti, ki žal tako ne delajo: ohranjanje psihofizičnih sposobnosti invalidnih oseb!

Udeleženci okrogle mize so ob koncu podali svoja mnenja, misli, izkušnje in bolečine, vse pa je povezovala glavna rdeča nit: »Nisi sam in življenje se z invalidnostjo ne konča!«
 
Dragica Jezernik
Foto: Dragica Mirnik