Dogovorila sva se, da ga obiščem na njegovem domu, kjer vedno diši po domačem pecivu in opojnih napitkih, ki jih pripravlja njegova žena. Marjana poznam kot sokrajana in delovnega človeka, a zdi se mi, da je globoko skrivnosten, zadržan in ne prav zgovoren. Zmotila sem se. Ko ga povprašam po njegovih spominih na mladost, se mu oči zaiskrijo in skrivnosti se začnejo razkrivati.

Rojen je bil v Novi Cerkvi, po končani osnovni šoli pa se je Marjan odločil za šolanje na Strojno-pomorski šoli v Piranu in se zaposlil pri Splošni plovbi Piran kot strojnik na tovorni čezoceanski ladji. Zastrižem z ušesi in čakam na zgodbo „morskega volka“.

Pet let je plul po svetovnih morjih, od Afrike, Japonske do Južne Amerike. Večino časa je preživel v umazani in zakajeni strojnici, kjer se je komaj dalo dihati. Ko so prvič prečkali ekvator, je bil deležen Neptunovega krsta, ki je bil vse prej kot šala. Med drugim so mladi pomorci morali spiti cel vrč morske vode, potem so jih oprali z močnim curkom, ki jih je pometal na tla. Po prestanih preizkušnjah so prejeli Neptunova spričevala z opisi osebnostnih lastnosti in posebnim vzdevkom. Na Marjanovem spričevalu piše „tihi morski polip.“ Seveda takoj vprašam zakaj. „Najraje sem bil kar tiho. Če sem pozdravil, ni bilo prav, če nisem, pa tudi ne.“ Stari pomorščaki so se kar malo izživljali nad nami, pove Marjan.

Pred japonsko obalo je doživel tudi pravo morsko neurje z morsko boleznijo. „Nič nismo videli, samo temno sivino in grozečo spenjeno morje. Bili je strašljivo.” Vedno pogosteje je razmišljal o vrnitvi domov in se končno odločil, da se preseli na kopno. Vrnil se je v rodni kraj, a ne za dolgo. Moral je odslužiti še vojaški rok, kje drugje kot v vojni mornarici. Čeprav je služenje trajalo leto in pol, ima na tisti čas lepe spomine. Dodobra je spoznal Jadransko obalo in obiskal vsa znamenita letovišča nekdanjih jugoslovanskih funkcionarjev.

Za tem se je zaposlil v tovarni Gorenje, kjer je spoznal prikupno Kristino. Oba sta ostala zvesta Gorenju do konca svoje poklicne kariere. Marjan je bil tudi navdušen in vzdržljiv športnik. Udeleževal se je kolesarskih maratonov po vsej Sloveniji in kar devetkrat pretekel razdaljo Celje – Logarska dolina. Pravi, da je bilo v Gorenju dobro poskrbljeno za delavce. Njihova kolesarska ekipa je bila prva, ki je imela prave kolesarske drese. To so bili res drugi časi.

Smela sem stopiti v njegov kabinet, kjer vsak predmet piše svojo zgodbo. V vitrinah se bohotijo makete ladij, ki jih je Marjan izdelal do največje potankosti. Na eni steni je poln pano medalj s kolesarskih in tekaških maratonov, na drugi visijo maske afriških plemen. In seveda Neptunovo spričevalo. Vesela in počaščena sem, da sem smela v njegovo „svetišče“.

Žal mu je bolezen preprečila, da bi se udeležil desetega maratona do Logarske doline. Ker je uporen in vzdržljiv, je premagal tudi bolezen in se posvetil pohodništvu, modeliranju in ustvarjanju v svoji delavnici. Je tudi pomočnik - markacist pri Planinskem društvu Dobrna. V Turističnem društvu je eden najbolj aktivnih članov, saj je delo njegovih rok opazno na mnogih prireditvah, vse od pustnega karnevala, folklore na vasi, postavljanja jaslic in do Holcerije v Vitanju. To mu vzame veliko časa, saj je pri delu natančen in ne pozna površnosti.

Včasih pred epidemijo nas je vsak torek popeljal po slikovitih vasicah in pobočjih Nove Cerkve in število pohodnikov se je počasi večalo. Vsi upamo, da se kmalu vrnejo stari dobri časi, ki nam bodo omogočili ponovno druženje in rekreacijo. Marjan se ob tem v imenu Turističnega društva in vseh pohodnikov zahvaljuje lastnikom zemljišč za njihovo razumevanje in prijaznost.

Na zelenici za hišo je postavil lično senčno uto, kjer z ženo in prijatelji rada posedita in opazujeta vzorno obdelan vrt, ki je sicer v Kristinini domeni. In Marjan me naenkrat vpraša: „Veš, kaj je moja največja strast? Žaganje in cepljenje drv“, brž odgovori na svoje vprašanje. Malo sem začudena, a mi pojasni, da ga to delo nadvse sprošča, pa še odvečno energijo lahko pokuri.

Lani, 25. decembra, je dopolnil 70 let. Jubileja ni mogel praznovati s prijatelji in sorodniki, ampak bo vse nadoknadil, obljubi. Se že veselimo druženja v njegovi garaži. So ga pa nečakinje presenetile s posebnim darilom, in sicer so mu podarile 7 ur učenja harmonike pri učitelju glasbe. Ja, tudi harmoniko Marjan zelo rad vzame v roke. Nekaj se je naučil sam, nekaj prijemov mu je pokazal prijatelj. Povsem torej drži, da Marjan ob vseh dejavnostih ne pozna dolgočasja.

Čestitam mu za prejeto županovo priznanje in želim, da ga življenje še dolgo varno nosi v svojih rokah.

Besedilo: Marija Sodin

Foto: Matjaž Jambriško, Marija Sodin