Srečni smo lahko, da nismo zboleli in pristali v bolnišnici.
V začetku smo kar pridno upoštevali geslo »ostani doma«, vsi prestrašeni smo komaj čakali spodbude o umirjanju bolezni in se s tem bližali normalnemu življenju. Zdaj smo srečni, da nam gre dobro.
Pa vendar, sonce sveti, korona se umirja, a naša želja po gibanju in srečanju je zelo močna. Naključje je bilo, da se nas je pet članov srečalo pri prijatelju. Seveda zunaj, v naravi. Po burnem klepetu si nismo mogli kaj, da ne bi malo potelovadili. V šali smo preizkušali, kako lahko z maskami na obrazu razgibamo naša telesa. Že obrazna joga je pokazala svoje, saj smo se iz srca nasmejali. Po nekaj izvedenih vajah smo ugotovili, da naša volja in vztrajnost nekaj pomenita. Kondicije imamo dovolj, saj smo vsakodnevno za to poskrbeli. A rekreacija, kolesarjenje brez družbe, pa le ni tako zanimiva in zdravilna, in še ta z maskami.
Ja, klepet in malo miganja sta nas izčrpala, zato so Davorin, Milica, Štefka in Tone takoj poskrbeli in zakurili ogenj. Malica, in to z žara, je tudi zdravilna, mar ne? Verjemite, da smo dokazali, da se pogrešamo. Naša srečanja bodo v prihodnje še bolj prisrčna in težko pričakovana.
Zvečer me je poklicala gospa, ki je veliko sama, ovirana pri hoji, in si je zaželela malo klepeta. Hitela mi je povedati, kaj vse je počela v času izolacije. Poiskala in med drugim je zložila vse izvide in ugotovila, da ima parkirno karto invalida, do katere je upravičena, staro že toliko, da ne velja več. Do nedavnega jo je po opravkih vozil mož, invalid brez noge, ki ji je žal pred letom umrl. Niti na misel ji ne pride, da bi uporabila njegovo parkirno karto invalida, zato sem jo tudi obiskala, da sva pripravili dokumente za vlogo parkirne karte, ki se bo glasila na njeno ime, da bo lahko parkirala na invalidskem prostoru. Gospa kljub hudi oviranosti pri hoji ne tarna, saj je bila že sedemkrat operirana. Njena duhovitost in pozitivna energija sta name zelo blagodejno vplivali. Dala mi je nasvet: "Ko je kaj hudo, ko si žalosten in obupan, takoj misli preusmeriti v kaj lepega in si najdi delo. Če drugega ne, ponavljaj poštevanko, kaj lepega in zanimivega preberi, zapoj ali pa kar tako kaj popravi ali skuhaj za drage ljudi."
Bili sva našemljeni, v maskah seveda in na razdalji, kot da sva skregani. Ampak sva dogovorjeni, da greva po koroni na sprehod občudovat lepo naravo.
Opremljena z masko sem obiskala tudi invalidko, ki si krajša čas s šivanjem mask. Sama je naredila kroj, blago ima in ji je v veselje, da tudi ona pripomore k izkoreninjenju virusa. Podarila je že lepo število mask in tudi na invalide ni pozabila. Jaz pa sem ji zelo hvaležna, saj sem jih že dala naprej v uporabo. Te maske so mi še toliko bolj pri srcu, saj jih je sešila gospa, ki šteje 80 pomladi in boleha za hudo revmo. Hvala, draga Danica.
Tako minevajo dnevi in srčno upam, da se korona poslavlja. Dokler nam še ne bo dovoljeno delati, kot smo navajeni, se bomo še naprej srečevali posamezno, opremljeni z maskami in na razdalji, slišali se bomo preko telefona in si kaj napisali. Upam, da si bomo pisali in si povedali same dobre reči.
In ti, ti, korona, čim prej bodi zgodovina!
Srečno in upoštevajmo navodila, da ostanemo zdravi.
Tekst in foto: Dragica Mirnik
