Tolažimo se z obujanjem zgodb in prigod, ki smo jih preživeli skupaj. Skupaj na planinskih poteh, skupaj na delovnih akcijah društva, na prireditvah in raznih dogodkih. Toliko lepega se je nabralo, da je prav, da nekatere spomine podelimo med bralce. Naš zvesti in aktiven planinec Štefan Zupanc bo zagotovo še romal z nami po planinah in gorah, ki jih je imel tako rad, jih spoštoval.

Nepozaben bo naš pohod čez Pohorje, izpred Mariborske koče do Slovenj Gradca. Ne le narava, navdihovala ga je pesem, ki je bila naša zvesta spremljevalka. Nekdo je pripomnil: "Tile so pa na intenzivnih vajah ..." S krepko kmečko malico nas je pogostil malo pod Črnim vrhom.

Njegov vrisk in njegovo petje je odmevalo od prekmurskih ravnic do lepih vršacev Julijcev. Znal se je radostiti, veseliti in nas zvabiti k občudovanju lepih dreves, mogočnih smrek, bukev, hrastov, kjer je že videl v deblih svoje delo.

Neverjetno, koliko elana je imel, ko smo pri njem pripravljali maske za pustovanja v Novi Cerkvi. Bilo je veselje pred in po pustovanju.

Njegova energija se je širila tudi k sodelovanju z vodniki, markacisti, na dežuranje v koči, delu na Kunigundi, postavljanju mize in klopi na Stolpniku. Vsepovsod je videl delo in vsepovsod se ga lotil.

Še posebej pa se je  navdušil, ko je v društvu padla ideja o lastni koči. Iz dneva v dan je podajal ideje, rešitve, delal vse, kar je bilo potrebno in prispeval še material. Njegov obraz je izžareval zadovoljstvo, ko je videl, kako koča napreduje. Rad je delal in k delu je povabil še prijatelje, sosede, znance.

Nasmeh nam privabi njegova komunikacija v tujini. Tako je govoril nemško, italijansko …, da so ga zvečer bolele roke. Rad je imel veselo družbo, ki ji je vedno dodal nekaj svojega. Pogosto sta se z ženo prva zavrtela po plesišču. Tudi, če je bila za nami večurna tura.

In to ponedeljkovo jutro, ko ga ni bilo več med nami, to jutro nam je dalo misliti … še poslovili se nismo. Ta neusmiljen čas nam je okrnil naša srečanja, naša druženja in tudi naše zadnje slovo. Slovo, ko smo ga pospremili na zadnji poti in se mu zahvalili za vse, tudi za to, da smo lahko hodili del poti z njim. In shranili smo ga v srce.

Nekoč, nekje se bomo srečali, v večnosti in slavi … in kot si prijatelji zaželimo: POČIVAJ V MIRU, PRIJATELJ ŠTEFAN.

Za PD Vojnik, Zvonka Grum