Na začetku, dokler sta bila še duh in telo spočita, smo se najprej spomnili, da se radi družimo, ker nam je lepo, ker je prijetno poklepetati o tem in onem. Prav je, da držimo skupaj, ker tako lažje pomagamo eden drugemu in rešujemo težave, ki nas pestijo. V prvi vrsti je to težak gmotni položaj precejšnjega dela upokojencev, ki ga povzročajo v prvi vrsti nizke pokojnine. Pod pragom revščine je vsak šesti upokojenec. Še sreča, da smo upokojenci s pomočjo svoje krovne organizacije letos uspeli s predlogom o najnižji pokojnini 500 evrov za polna delovna leta. Pa še bi lahko naštevali nerešena vprašanja, kot so demografski sklad, nesprejetje zakona o dolgotrajni oskrbi in tako naprej. Debate je bilo kmalu konec, Murni so v roke prijeli svoje instrumente, zadonela je glasba in nas kar sama povabila na plesišče. Tam smo se trudili vsak po svoji moči, da zavrtimo svoje soplesalke in v hlape spremenimo popito vince.

A smo kmalu dobili konkurenco. Na naše plesišče sta prišla Ana in Ivan, tekmovalca v plesu. Ob njunem virtuoznem plesu smo seveda vsi obnemeli in ko sta končala, smo njun ples nagradili z gromkim aplavzom. Ob njunem plesu sem se spomnil znamenitih verzov iz Prešernovega Povodnega moža: »Ne vidi se, kdaj de pod noga udar', plesala sta, ko bi ju nosil vihar.«

Tako smo se še naprej zabavali v prijetni družbi ob plesu, lepi glasbi, dobri jedači in pijači, ko nas je obiskal Božiček z dvema košema daril ter obilo dobrih želja, ki jih je kar nekajkrat ponovil, da bodo ja čim bolj držale. Seveda smo ob polnoči začeli z odštevanjem zadnjih sekund, si natočili penino, nazdravili in si zaželeli vse dobro v novem letu. S takim tempom smo potem nadaljevali vse do zgodnje jutranje ure. Pred slovesom se nismo pozabili zahvaliti za odlično pripravljen večer Tatjani in njeni pomočnici Hedviki.

Pred gostiščem nas je s svojimi ogretimi avtobusi potrpežljivo čakal Duši, da nas je prijetno utrujene varno odpeljal domov.

Tekst in foto: Marijan Kajzba