Na obzorju se je širila grožnja, da se stanje v naši družbi ponovno zdravstveno poslabšuje. Tako smo prav na hitro sklenili, da se odpravimo na izlet in seveda tudi na spoznavanje kulturno-umetnostnih znamenitosti v naši deželi. Pot nas je najprej vodila na Ptujsko Goro, kjer smo pri romarski maši odpeli celoten liturgični program in se pred mašo s psalmom KAKO JE LEPO UPANJE spomnili našega pokojnega pevca Vinka Dobovičnika.  Njemu v spomin smo zapeli ta spev pod plaščem ptujskogorske Marije. Po maši smo prijetno poklepetali s tamkajšnjim patrom, zapeli nekaj priložnostnih pesmi in se veseli poslovili od tega svetega kraja. Čeprav smo doma tako blizu, pa vendar še marsikdo od nas ni bil na Boču, zato smo se odločili, da se popeljemo do planinskega doma. Od tam je vabila pot na sam vrh do razglednega stolpa. Po drugi strani pa je vabila tudi »klopca ljubezni«, katere povabilo je sprejela večina pevcev. Z veseljem smo posedeli na njej, a kaj, ko je bila kar naprej zasedena! Prav veliko časa za izkazovanje naklonjenosti na njej tako ni bilo, saj so naslednji že nestrpno čakali, da preženejo predhodne in sami sedejo nanjo. Dobra hrana v planinskem domu nam je pomagala premagati napor odhoda nazaj v dolino, in sicer do Studenic, nekdanjega ženskega samostana. Danes je v Studenicah župnijska cerkev, ki pa še vedno hrani spomin na minule samostanske čase. Vse o tem nam je povedal tamkajšnji vodnik in organist gospod Pankracij, ki je na koncu sedel za najstarejše še neobnovljene orgle na Slovenskem in tako spremljal naše petje tudi v tej veličastni cerkvi.

Lep, sončen, duhovno in kulturno bogat dan smo končali v veselem razpoloženju.

Tekst in foto: Franci Korošec