Po počasi vzpenjajoči se poti smo računali na gostoljubnost domačinov, na prvo okrepčilo in pri Pogorevc kar potrkali na vrata. Prijazno so nas postregli. Pot naprej je bila razgibana, živo zelena, na posameznih delih bogata s cvetjem. Še posebej je bila prijetna in po deževni noči ravno prav sveža hoja po gozdu. Romarji, ki so se pohoda udeležili prvič, so se radovedno zanimali za čudesa ob poti, denimo za ostanek gradu Lindek, za cerkvico Svete Trojice na Gojki, stolp na Konjiški gori …

Srčno gostoljubno smo bili sprejeti na Frankolovem, kasneje v Črešnjicah in v bližini doline Brdce. Pred šolo na Frankolovem smo opazili kip Antona Bezenška (pisatelj, pesnik, čebelar, svetovno znan po iznajdbi stenografije). Del poti smo prehodili prav po njemu posvečeni Tončkovi poti. V Črešnjicah nas je pričakal tamkajšnji gospod župnik dr. Vinko Kraljič, ki nam je z vso ljubeznijo predstavil čudovito cerkvico Roženvenske Matere Božje. Ravno poldne je bila ura, ko smo ubrano zapeli Angelovo čaščenje. In tukaj se je pogled prelepo razširil. Nato smo se spustili v dolino po poti, po kateri naj bi k maši v Črešnjice hodila Slomškova mati Marija Zorko. Nestrpno so nas že pričakovali na domačiji Zazijal in spet smo se okrepčali, zapeli ter se nasmejali. Pot nas je nato vodila mimo križa in kozolca, ki sedaj stoji namesto rojstne hiše Slomškove matere v Brdcah. Sledilo je še nekaj strmin, ki smo jih ob pogovoru premostili brez večjih težav.

V Žičko kartuzijo smo prispeli ravno pravočasno, da smo se srečali z drugo romarsko skupino, ki je pot začela v Šmarju pri Jelšah. Kratek, a lep kulturni program je obogatil praznični dan. Letos je bil zaključek pod okriljem soorganizatorja Občine Slovenske Konjice. Zapel je kvartet Zven. V akustičnem ambientu nekdanjega samostana so se nas pesmi še bolj dotaknile. mariborski nadškof Alojzij Cvikl pa je daroval sveto mašo za domovino. Vodja Društva Slomškova romarska pot g. Viljem Kaučič nas je prijazno povabil na pogostitev. Enolončnica v posodici iz kruha pred najstarejšo slovensko gostilno Gastuž se je še kako prilegla. Organizatorji so za pohodnike organizirali tudi prevoz na izhodiščne točke.

Nastalo je nekaj fotografij, a so vtisi v naših srcih, polni veselja, prazničnosti in hvaležnosti, še pomembnejši. Navsezadnje je ostala samo želja in prošnja, da bi bile poti po naši domovini še naprej čudovite steze miru. "Zakaj gore in poljane oznanjajo, da je Bog ustvaril paradiž za domovino veselemu narodu. Slovenska beseda je beseda praznika, petja in vriskanja. Vesela domovina, pozdravljena iz veselega srca.“ (Ivan Cankar)        

Tekst: Špela Oprčkal

Foto: Gregor Oprčkal