Pokrajina, ki smo jo opazovali levo in desno, se od Jablanice dalje spremeni. Ni več bujnih in zelenih gozdov. Pokrajina postane bolj kamnita, vendar zelo lepa. Ob vstopu v kanjon reke Neretve smo občudovali neverjetno lepe kamnite stene in akumulacijska jezera reke Neretve.
Pozno popoldne smo prispeli v Sarajevo, kjer sem bila na maturantskem izletu davnega leta 1976. Od takrat se je mnogo stvari spremenilo. Sarajevo, mesto različnih ver in kultur, je grajeno v različnih obdobjih, pod različnimi vladarji, ki so pustili vsak svoj pečat v načinu življenja in razmišljanja, pa tudi v arhitekturi in umetnosti. Danes je moderna prestolnica, polna ostankov otomanskih in drugih gradbenih mojstrov. Prav gotovo se nam je v srce vtisnila z zimskimi olimpijskimi igrami in grozotami 4-letne vojne. Sarajevo je danes moderno, obnovljeno in še lepše kot prej. Je zelo živahno tudi zvečer in ponoči. Ogledali smo si ga v spremstvu lokalnega vodiča. Ogleda vreden je tudi AVAZ Tower, ki je s svojimi 176 metri najvišja stavba v Bosni. Gradnja se je začela leta 2006, končala 2008. Na 150 m višine je kavarna, nadstropje višje si lahko za 1 km ogledamo Sarajevo.
Pot nas je vodila tudi do izvira Bosne, v Travnik, kjer smo osvežili spomin na Nobelovega nagrajenca Iva Andrića. Izvir Bosne se nahaja 12 km jugozahodno od Sarajeva pod planino Ingman in velja za eno izmed najlepših znamenitosti v državi, v bližini Ilidža. Vrelo Bosne, kot mu pravijo domačini, je čudovit za turiste, saj izvira iz več močnih kraških izvirov na nadmorski višini 492 m.
Sledil je postanek v Jajcu – kraljevemu mestu v osrednji Bosni in Hercegovini, ki mu lahko rečemo tudi mesto kamenja, svetlosti in vode. Zgrajeno je na točki, kjer se stekata reki Vrbas in Pliva. Prav na tej točki so nastali 17-metrski slapovi, ki so v samem središču mesta in mu dajejo poseben pečat. Tukaj je potekal med drugo svetovno vojno, 29. novembra leta 1943, tudi 2. kongres AVNOJ-a. Ponovno smo lahko občudovali kanjon. Bil je kanjon reke Vrbas.
Zadnji postanek je bila Banjaluka. Kdor ni pokusil banjaluških čevapčičev, kot da ni bil v Banjaluki – legendarni izrek, na katerega so domačini zelo ponosni. V čem so tako posebni in drugačni od tako opevanih sarajevskih? Pravijo, da najprej videz: nujno je, da so pečeni po štirje skupaj in da se ti štirje držijo skupaj. Kar se tiče mesa: originalni banjaluški čevapčiči vsebujejo 70 odstotkov govedine (vratovine, pleča ali podpleča), preostalih 30 odstotkov je mlado ovčje meso, pri čemer ovca ne sme biti starejša od dveh let. Zanimivo, ne?
Ob vračanju v domovino se je zopet oglasila harmonika, petje in tista naša: Pojdi z menoj na planine. Da smo se varno in udobno vozili, sta poskrbela Tomaž in Jernej, svoje je dodala vodička Marjeta, ki nas je z izbranimi besedami vodila skozi to, nekaterim bolj drugim manj znano, republiko BiH.
Dogajanja so popestrila praznovanja rojstnih dni. Uroš, Damjana in Mirko so ta dan delili z nami. Vse najboljše še enkrat!
Hvala Niki, Petru in Franciju za njihov prispevek k veselemu razpoloženju in nasvidenje prihodnje leto!
Tekst in foto: Zvonka Grum
