Da jasneje opredelim – prvi štirje slapovi so na reki Dragi, zadnji trije na reki Mirni. Pot ob teh naravnih danostih je krožna in nam je postregla z dobrimi petnajstimi kilometri. Slapovi, tolmuni, brzice in jezera so nam vzbujali navdušenje in v tem januarskem dnevu prepoznavanje lepega v naravi. Pot je planinske narave in naša obutev in oprema za ta čas sta ustrezali temu podvigu. Lepo speljani, udobni poti so dodani zmerni kratki vzponi.
Le v delu, kjer se pot dviga iz soteske, so naša pljuča morala zajeti dovolj zraka in tudi naša telesa so se dobro ogrela.

Mimogrede sem se spomnila naših sotesk, ki nam ponudijo mostičke in stopnice. Tu teh pomagal ni toliko. So pa slapovi, brzice in tolmuni zelo vodnati, šumeči in barviti. Izstopalo je zelenomodro jezero, ki je kot biser, okrog katerega si je narava vzela zimski počitek. Zasledili smo tudi zavarovane plezalne poti, Komarjev most, ki pa imena ni dobil po komarjih, zapuščene rove rudnikov, kjer so včasih kopali premog. Čar preteklosti daje tudi Napoleonov most: ruševine starih objektov, ki jih je prerasel bršljan. In spodmoli, ta naravni čudež! Take lepote, imenovane "Ušesa Istre", smo že večkrat občudovali tudi pri nas. Zapuščeni mlin v vasi Kotli me spominja na mlin v naši bližini, ki ga ob skrbnem mlinarju še ni uspel načeti zob časa.

Ob vsakem slapu smo se ustavili, prisluhnili šumu in se pomenkovali o višini padajoče vode. Ob vsakem bi še postali, a radovednost nas je vlekla naprej. Vsak pad vode nas je prevzel!
Polni vtisov smo se vračali k izhodišču, proti Buzetu. Od daleč smo gledali staro mestno jedro, ki se dviga na hribčku nad reko Mirno.

In ja, lahko potrdim, kar je zapisano v turističnih zgodbah, da je Pot sedmih slapov ena najslavnejših in najlepših pohodniških poti v Istri. Pravijo, da ljubitelji pohodništva in gorništva po vsem svetu vedo za to pot.

Hvala vodnikom za skrbno izbrane pohode in ture v letu 2024.

Se vidimo! Pa varen korak!

Tekst in foto: Zvonka Grum