Te dni je praznovala svoj 91. rojstni dan ga. Pavla Gmajner. Zadnjih nekaj let prebiva sama v domu starejših pri sv. Jožefu nad Celjem v lepo urejeni sobi, kjer je našla svoje zatočišče, v katerem se prijetno počuti. Našega obiska je bila zelo vesela. Takoj je »pristavila« za kavico. Še preden je bila kuhana, je stekel pogovor o vsem mogočem. V teh letih, pa še prej, zna človek bolje ločiti koristno od nekoristnega. Ne obremenjuje se več toliko s tem, kaj je življenje prineslo, kakšne krivice so se zgodile, temveč se bolj posveti vsakdanjemu življenju in uživanju v novih prijateljstvih, drobnih stvari, ki ga osrečujejo vsak trenutek posebej.

To je tudi velo iz gospe Pavle. Njeno življenje ni bila mehka pirnica, ampak jo je kar naprej preizkušalo. In to trdo. V drugi svetovni vojni je njihovo družino okupator preselil na Hrvaško. Vojna ji je vzela dva brata. Kasneje je v prometni nesreči izgubila hčer. Spopasti se je morala s težko boleznijo. A z radostjo do življenja je vse to premagala.

Ta radost do življenja nas je spremljanja tudi, ko smo se posloviti, gospa Pavla je odšla na kosilo, mi pa vsak po svoji poti. Ob odhodu smo ji obljubili, da se ob letu, če ne prej, zopet vidimo. In obljubo bomo držali.

Tekst in foto: Marijan Kajzba