Res, pekli smo kostanj! Nekaj ga je ostalo še s sobotnega piknika, nekaj svežega smo dodali. Živžav, ki je nastajal ob Koči, je zrcalil veselo in živahno družbo. To so bili otroci, starši, družine. Lepo vreme jih je zvabilo na sprehod in na hrib. Polona je otroke presenetila s palačinkami. Pa tudi za odrasle se je nekaj dodalo na mize. Skupine in posamezniki, ki so prihajali, se zadržali in uživali ob sončnem popoldnevu, so zadovoljni tudi odhajali.

Pogosto poudarim, da sta pozdrav in dobrodošlica tista trenutka, ki sta odločilna, da obiskovalec obstane, poklepeta ali naslednjič pripelje s seboj še koga. Dobrodošlica je nasmeh, ki ga razume ves svet, in tega smo bili deležni ob Tajdi, Poloni in Tomažu. Prijazne besede, iskrivi pogledi, tudi objemi z najmlajšimi, tu in tam šala pa klepeti s starimi prijatelji, znanci so botrovali, da smo posedeli dlje, kot smo planirali.

Ob pogledu na gručo otrok, se mi je od nekod pritihotapila misel: »Otrok, ti mi prinašaš v srce klepet vetra in vode, neizrečene skrivnosti cvetlic, sanje oblakov in začuden pogled jutranjega vetra.« Kako lepo jih je bilo opazovati. Nalezeš se smeha, navdušenja in igrivosti ter življenja!

Hvala za lep popoldan, nasmehe in drobne pozornosti!

Tekst in foto: Zvonka Grum