Na ponedeljkovo popoldne sredi julija se nas je kljub temnim oblakom na nebu zbrala vesela druščina starejših in mlajših članic, nekatere tudi s svojimi možmi in otroki. Mlajše, ki so to delo videle prvič, so malo opazovale starejše, nato pa so še same z veseljem poprijele za srpe in se naučile žeti. Najstarejša članica oz. žanjica je bila Terezija Smodej iz Šmartnega v Rožni dolini. Z velikim veseljem se je povabilu odzvala, poiskala med starim kmečkim orodjem srp, si ga sklepala in prišla na žetev. Žanjice so žele, nekatere smo tudi delale »poresle«, otroci so v košarice pobirali klasje, možje pa so jih pridno vezali v snope, zlagali v kopice, nato pa snope naložili na voz. Gospodar Marjan je s traktorjem vozil naloženo žito domov, kjer so ga moški zlagali v kozolec. Pri zlaganju v kozolec je treba paziti, da snopi niso preveč tesno drug poleg drugega in da je klasje obrnjeno na notranjo stran, saj je le tako zaščiteno pred vremenskimi vplivi. Silvo, 86-letni član družine Žerjav, je bil zadolžen, da so bili srpi dobro sklepani in nabrušeni, domača dekleta pa so poskrbela, da grla niso bila suha.

S polja se je slišala vesela pesem, vrisk, smeh in dobra volja. Delo nam je šlo dobro od rok. Gospodarja, Marija in Marjan Žerjav, sta bila nad opravljenim zelo zadovoljna. Ob zaključku sta nas povabila v hišo na zaključek, t. i. »likof«, kjer nas je že pričakala pogrnjena miza, na njej pa domač kruh, žganci in obara. Seveda pa, kot se za star kmečki praznik spodobi, ni smela manjkati tudi harmonika. Tako je pesem ob njenih zvokih še lepše zazvenela in porodil se je sklep, da se ob letu spet dobimo na še večji površini zasejane pire. Na žetev pa povabimo še preostale članice.

Štefka Marguč