Lepega avgustovskega dne smo se odpravili v Izolo. Nekateri z osebnimi avtomobili, drugi pa z vlakom. Že na vlaku je bilo zelo prijetno, saj so se tkale vezi poznanstva in izmenjava izkušenj. V hotelu Delfin smo bili zelo lepo sprejeti. Razkropili smo se na vse strani, nekateri smo odšli na obalo, drugi na bazen. Zvečer smo se zbrali, da poklepetamo in se bolje spoznamo, saj so bili nekateri člani na takem letovanju prvič. Ponosni smo, da se znamo zabavati, znamo prisluhniti in spodbujati člane ob poškodbah in bolezni.

Po težki bolezni je po treh letih morje videla tudi naša Tatjana, ki je v zdravljenje in terapije vložila veliko volje in truda. Imela je tremo in skrb, kako bo zmogla. Zmogla je veliko, odšla je v bazen in si z moževo pomočjo ogledala lepote morja, mesta. Seveda vse to brez invalidskega vozička, ki ga je pustila v avli hotela Delfin. Zmogla je tudi zaplesati in zapeti z nami. Njen nasmeh in pozitivna usmerjenost je balzam in spodbuda tudi za nas.

Še nekaj članov je po dolgih letih okusilo radost druženja na morju. Nekatere sta bolezen in nesreča onemogočili, da bi se sami podali na pot proti morju. Zato je bilo veselje, da smo na morju, še toliko večje.

V morju pa se nam je zgodil neljubi dogodek, ki se je srečno končal. Rečem lahko, da nas je ta dogodek  še bolj zbližal in dokazali smo, da smo ljudje s srcem in smo pripravljeni za sočloveka žrtvovati svoj čas. Vesela sem, da smo spoznali Dušana Stoparja, ki je hitro odreagiral in nam pomagal. In pripravljenost pomagati so pokazali tudi naši člani. Ob nezgodi smo stopili skupaj, spremljali poškodovanko v bolnico in dokazali, da nam ni vseeno za nikogar. Skrbno smo spremljali njeno zdravstveno stanje in se veselili ob informaciji, da je na poti k ozdravitvi.

Večere smo si popestrili z družabnimi igrami in s spoznavanjem. Mozaik prijateljstva je spet dobil nekaj kamenčkov novih doživetij. Verjamem, da bo takšnih letovanj še več, prav gotovo pa se v Izolo vrnemo spet prihodnje leto v isti zasedbi in povabimo še nekaj članov.

Hvala spoštovanim članom, hvala Dušan, saj verjamem, da je s pogumnim dejanjem postal naš prijatelj, hvala Željki, Alenki, Vladu, Marjanu J., Leonidi in vsem, ki ste ljudje, ki vam je mar za sočloveka.

Vsi ste dragulji, ki kažete pot čez drn in strm življenja, čez trnje, ki ga moramo prehoditi, a ob prijateljih je pot takoj manj strma in trnje dobi svoj čar.

Tekst in foto: Dragica Mirnik