V našem društvu smo bili v tem času še bolj aktivni, saj so nas člani potrebovali. Žal je bil tokrat glavni igralec pri kontaktu telefon. Z našimi prostovoljci smo vse skozi imeli kontakte, posebno še s tistimi, za katere smo vedeli, da so osamljeni, prestrašeni ali oboleli z to hudo "kugo". Zakoni se spreminjajo in pomagali smo napisati mnogo vlog za oceno telesne okvare in za osebno asistenco. Obiski so bili okrnjeni, delavnice so bile organizirane v manjših skupinah. Tudi na šport nismo pozabili. Takoj ko je bilo dovoljeno, smo se z dvema avtobusoma odpravili na Gorenjsko. Ogledali smo si Bled, kjer smo se malo razvajali, za dobro voljo sta poskrbela naša harmonikarja Janko in Drago. Ob petju smo dobili še dodatno družbo turistov in eden od njih mi je rekel, da bi šel kar z nami, saj tako vesele družbe že dolgo ni srečal. Dobra volja zdravi in naši veseli obrazi so to dokazali. Po okusnem kosilu sta sledila petje in klepet, saj smo si imeli mnogo povedati. Tokrat je bila zlata nit pogovora le lepa in vzpodbudna beseda.

Invalidi moramo biti vzgled prijaznosti, medsebojnega spoštovanja in srčnosti. Pomoč drug drugemu, razumevanje in enotnost naj bodo naša pot k lepšemu jutri, k boljšemu počutju in zdravju. Kaj nam mar bogastvo, če te dobrine manjkajo?! Ampak mi smo bogati, najbogatejši, saj nam je mar za sočlana, za vsakega posameznika, a skupaj smo skala, ki se zlepa ne zruši.

Da se naučimo in izvemo kaj novega, smo pripravili delavnice v sodelovanju z ZD Celje in NIJZ. Športne aktivnosti so za člane velikega pomena. Organizirali smo pohode s težjimi invalidi skozi celjski park, po poti proti Laškemu in na Anski vrh. Danes smo se odpravili do Špice ob Savinji. Dodobra smo se prej "natelovadili" in počasi prehodili načrtovano pot. Za vzpodbudo in dobro voljo se nam je pridružila naša Tatjana, naš vzor upanja in truda, ki je poudarila, da "nikoli, res nikoli ne obupaj". Skupaj smo preživeli prijetno dopoldne, prehojena 5 km dolga pot pa je bila medalja za naše zdravje. Saj vsak korak šteje, mar ne?

Tekst in foto: Dragica Mirnik