Šalili smo se in se dogovorili, da moramo biti do novega leta nazaj! Irena, naša vodnica, je dobro vedela, kam. Z vsakim izletom v neznano nas zna presenetiti in poskrbeti, da je dan popoln. Tako je bilo tudi to soboto.

Vodila nas je v Brda, v ta krasni del Slovenije. Seveda so nam tisti, ki gledajo Štorijo, ob videnih objektih dodali svoja sledenja o žlahtni zgodbi. Mnogo je bilo videnega in slišanega. Lokalni vodnik Peter je kljub svoji mladosti predstavil Brda in Brice tako, da bi bili vsi predniki ponosni. Da, Brici so ponosni na svojo kulturo in tradicijo. Ne bi mogla izvzeti določenega kraja ali določene zanimivosti. Pa vendar moram reči, da si morate ogledati Medano, slikovito vinogradniško vasico s poudarjenim kulturnim utripom. Tu boste lahko od blizu spoznali rojstno hišo velikega pesnika Alojza Gradnika, ki je v številnih pesniških zbirkah bolj kot vsi drugi znal ubesediti naravo Brd in Bricev. Alojz Gradnik je sin Goriških brd, na katera je bil srčno navezan, čeprav sta bila otroštvo in mladost, ki ju je tam preživel, zelo trda. Osemnajstleten je na vprašanje, kaj so mu dala Brda, odgo­voril: »Dala so mi nauk, da je bogastvo jalovo in da je plodna samo revščina, združena s trpljenjem.« V isti hiši se je rodil tudi Ludvik Zorzut, ki je briško življenje znal upesniti bolj ljudsko, pogosto v narečju in s številnimi etnološkimi motivi.

V kraju se odpira lep pogled na vipolško ravnino, za katero pravijo, da jo je želel Mussolini zajeziti in ustvariti umetno jezero, ob njem pa sezidati hotele. Kljub množici informacij so me privabile določne lepote in zanimivosti, npr. fliš (menjajoče se plasti laporja in peščenjaka), ki je star že 35 milijonov let, stalno prepereva in daje rodovitno prst, na kateri še posebej dobro uspeva vinska trta – briške brajde, ki so večinoma oblikovane v terase, med njimi pa se povsod najde kak gozdič, v katerem rastejo robinijevi koli – koli akacije za vinograd, kjer se zadržuje divjad. Tudi petje ptic je v teh predelih pravo bogastvo za uho.

Nekdaj je bilo tod najpogostejše drevo hrast, ki sta mu sledila kostanj, tudi maron, ki je pomenil preživetje številnim generacijam v odročnih krajih ob meji. Kljub obdelani pokrajini lahko v Brdih na vsakem koraku spoznavamo pestro rastlinje, od lepega jegliča do bogatih pisanih travnikov na Koradi, kjer vse leto rastejo številne kukavičevke in druge vrste redkega, ogroženega in zato zavarovanega cvetja.

Pot, ki smo jo prehodili, je bila krožna. Vmes smo pokukali v cerkev, kjer smo po kratki predstavitvi ob Vilijevi intonaciji zapeli Marijino pesem. Povzpeli smo se v zvonik, ustavili ob terasah trte in spahnjenici in občudovali pisano krajino ter delo človeških pridnih rok. Ali ste vedeli, da je v Brdih vsaj pet jam, od katerih nobena ni turistična? Ena je pri Golem Brdu, dve brezni sta pri Seniku, dve pri Vrhovlju pri Kožbani. Jame niso velike, a so za ljubitelje podzemnega sveta vseeno zanimive. Ste vedeli, da so po različnih vrstah hrasta dobili ime številni kraji v Brdih; Dobrovo, Cerovo, Gradno, Cerje in verjetno tudi priimek Gradnik?

In kot se za te dni in kraj spodobi, smo pri Sirkovih imeli pokušino vin, kjer so dodali briške dobrote, frtajle, na kmečkem turizmu pa briško kosilo s sladico iz bučk.

Ko se je na Brda spustil mrak, smo zapustili to, nam manj znano pokrajino. Tedaj smo se zavedali, da jo bomo še obiskali!

Hvala Tomažu za varno vožnjo in Ireni za nepozabno doživetje.

Tekst: Zvonka Grum
Foto: Franc Grum