Tam skupaj s patrom Georgom Hopfom, s katerim se zelo razumeta, upravljata dve župniji; in sicer župnijo Hirschstetten in župnijo St. Claret-Ziegelhof. Župniji sta na obrobju, v mirnem 22. okrožju Dunaja, kjer je mnogo zelenja in dreves ter se že vidijo prostrane njive, ki se potem razprostirajo proti severu. Naj povem, da je Andrej med župljani, predvsem mladino, zelo priljubljen in to se vidi tudi po tem, kako obiskovane so maše in koliko ima ministrantov. Tudi druženja po mašah, ki so organizirana v posebnih prostorih v okviru župnije, so zelo obiskana in priljubljena. Tu se ljudje po nedeljski maši družijo med dopoldnevom, večkrat v letu – predvsem ob velikih praznikih – si organizirajo kosila ali večerje, v poletnem času pa tudi piknik z glasbo in s plesom. V okviru župnije deluje tudi katoliški vrtec.

Andrej se poleg tega ukvarja še s čebelarjenjem in letos je pridelal že prve litre svojega medu, ki nam ga je ponosno dal na pokušino. V kletnih prostorih si je uredil lično tesarsko delavnico, kjer ob prostem času, poleg drugega, izdeluje svoje panje in tako nadaljuje družinsko tradicijo. Hoteli so, da prav on prevzame domačo, dedovo tesarsko delavnico, vendar pa se je odločil za drug poklic, obrt pa je, kljub že ne več rosnim letom, prevzel Andrejev oče.

Naš pevski zbor, pod vodstvom Matevža Pušnika, se je po sobotnem ogledu adventno okrašenega Dunaja najprej predstavil v fari Hirschstetten, kjer smo zapeli pri večerni maši, tam so imeli ta večer tudi tradicionalni blagoslov adventnih venčkov. Po maši se je zbor predstavil še v koncertnem delu, kjer smo zapeli predvsem slovenske skladbe in navdušili zbrano občinstvo. Naslednji dan smo se z istim programom predstavili še v fari St. Claret-Ziegelhof, kjer smo se po maši na povabilo p. Andreja udeležili nedeljskega druženja s krajani.

Seveda pa je bilo najbolj prisrčno sobotno večerno druženje Andreja s prijatelji pevci, kjer smo ob dobri hrani, domačem vinu in neštetih odpetih pesmih, v toplem ambientu župnišča, obujali spomine na dni, ko smo skupaj prepevali, in tudi na pomladanski obisk Poljske, kjer se je našemu zboru na tekmovanju v Krakovu pridružil tudi Andrej. Seveda se nam je pridružil tudi pater George, ki je tudi velik ljubitelj petja in glasbe in v okviru župnije vodi celo pihalni orkester.

Pravijo, da pravo prijateljstvo nima meja in da traja večno. Andrej pravi, da se zahvaljuje bogu, ker nas je spoznal in da je preživel najlepša leta svojega dvajsetletnega službovanja prav na Frankolovem, med nami. Pravi tudi, da so na Frankolovem v glavnem dobri ljudje ...

Obljubili smo si, da se kmalu spet srečamo – najprej smo seveda mi povabili Andreja, da nas obišče na Frankolovem, potem pa bomo ob kakšni priložnosti tudi mi spet njegovi gostje.

Tekst: Elči Gregorc

Foto: Dolfi Jakop