Igral nam je »naš« ansambel Trs, ki se je  tokrat zelo potrudil in tudi tako močno namučil, da so jih na koncu  skoraj izdale glasilke, saj jim je zmanjkovalo glasu. Šli so do konca, do zadnjega atoma moči, kot se reče v športnem žargonu. Mi smo pa plesali in plesali. Če malo priredim znano Prešernovo pesem, je bilo naše plesanje skoraj takšno: »Ne vidi se, kdaj da pod noga na udar, plesali smo, kot bi nas nosil vihar!«

Vmes pa se je še marsikaj dogajalo: zapela in zaigrala nam je Nastja, vnukinja naše blagajničarke Štefke,  obiskale so nas trebušne plesalke, ki so tako pri moških in ženskah požele veliko občudovanja. Na vrsto je prišel še čarovnik Andrej, ki nam je pričaral marsikaj, le boljših pokojnin ne. Za to je potrebna posebna magija.

Ob odlični jedači, dobri pijači in seveda dobri družbi so se nam razvezali jeziki. Poklepetali smo o tem, kaj v življenju nas razveseljuje, in tudi potožili kaj nas muči. Posluh in tolažba sočloveka zmeraj prijata. Vmes smo zapeli še kakšno brez muzikantov, zaplesali ob njihovi glasbi in ura je bila tri proč, ko smo se veseli in polni lepih spominov vračali domov. 

Za vsem tem prijetnim in zanimivim dogajanjem je bila v ozadju glavna naša Tatjana, ki se ji ob tej priložnosti zahvaljujem za vsa njena prizadevanja in čas, ki ga je porabila, da je bilo vsem nam resnično lepo.

Tekst in foto: Marjan Kajzba