Logo MojaObčina.si

Vojnik

DANES
5°C
-4°C
JUTRI
1°C
-1°C
Deli
5467

Spominska slovesnost ob 73-letnici zločina na Frankolovem

Žalno slovesnost ob 73-letnici zločina na Frankolovem je letos organizirala Občina Vojnik. Dogodek poteka vsako leto ob obletnici okupatorjevega zločina, ki je bil storjen v času, ko so vsi vedeli, da je vojna za Nemce izgubljena. Storjeno je bilo dejanje, za katero ni opravičila.

Letošnje žalne slovesnosti se je udeležil predsednik Republike Slovenije Borut Pahor s Tanjo Pečar, sorodniki žrtev in številni predstavniki društvenih organizacij, krajani. Borut Pahor je položil venec in spregovoril o pomenu ohranjanja spomina na pretekle dogodke. Vence so položili tudi župani in predstavniki občin Vojnik, Vitanje, Slovenske Konjice in Dobrna, predstavniki Območnih združenj veteranov vojne za Slovenijo, predstavniki Območnih združenj ZZB za vrednote NOV, predstavniki Veteranskega društva Sever za celjsko območje.

Slavnostni govornik je bil zgodovinar dr. Damijan Guštin, ki je obudil spomin na žrtve na Frankolovem in orisal dogodke na Frankolovem. V kulturnem programu so sodelovali kvartet trobil Orkestra slovenske policije, Sanja Poljšak Pesan, Vid Žveglič in Moški pevski zbor Anton Bezenšek Frankolovo. Zbrane je nagovoril tudi celjski škof dr. Stanislav Lipovšek. Prireditev je povezovala Marjana Šoš.

Nagovor dr. Damijana Guština na žalni spominski slovesnosti:
Stranice pri Frankolovem,  10. 2. 2018

 

Spoštovani,

12. februarja 1945, pred 73 leti so na to mesto zjutraj pripeljali nemški kamioni ob močnem policijskem zavarovanju 99 slovenskih ljudi. Ljudi iz zaporov v Celju, Trbovljah in Mariboru, kjer so bili v preiskavah zaradi sodelovanja v odporniškem gibanju. Večina med njimi so bili partizani, zajeti nekaj tednov pred tem. Niso vedeli, kaj jih čaka, dokler niso padla povelja, da jih pobesijo na bližnje jablane ob cesti. V predsmrtni grozi je oče, ki je videl ali se zavedel, da izgublja sina,poskusil pobegniti in je svojo smrt storil prestreljen. Opoldan je bilo krvave robote konec in vseh 99 mrtvih. Popoldan so jih zagrebli v dveh grobnih jamah tu, levo in desno, kjer smo danes zbrani.

Vojni zločin, katerega neposredni odredbodajalci so bili visoki okupacijski uradniki, poveljnik protipartizanskega boja na Štajerskem, Gorenjskem in Ljubljanski pokrajini policijski general Rösener, komandant varnostne policije in varnostne službe na Spodnjem Štajerskem Stage, pa neposredni pripravljalec vodja izpostave varnostne policije in varnostne službe v Celju Kramhöller in nazadnje policist Mikša, je bil po vojni z obsodbami vseh navedenih kaznovan. Nikakor pa ta zločin ni bil izjema v nemškem protiodporniškem delovanju, bil pa je še prav posebej grozovit po tem, da so se nad talci znesli z obešanjem in po tem, da se je zgodil v času, ko se je vojna že jasno nagibala k zmagi zavezniške protinacistične koalicije. A na okupiranem Štajerskem je še vedno veljala tako imenovana totalna vojna, s tisoči prisilno vpoklicanih so okupatorji gradili ob Sotli obrambno črto, »južni zid« in z maščevalnim nasiljem nad pripadniki narodnoosvobodilnega gibanja so poskušali odvrniti prebivalstvo od podpore ali sodelovanja.


Tu, na kraju tega zločina smo se zbrali, da počastimo spomin na devetindevetdeset mož, ki so na tem mestu dali svoja življenja. Prisilno, predčasno, a z zavestnim tveganjem takšnega ultimativnega izida. Izbrali so pot v odpor, uprli so se nečemu, kar so prepoznali za teptanje njihovih vrednot in pravic, osebnih, nacionalnih, slovenstva. Tu, na Štajerskem, je bila okupacijska oblast dosledno in do zadnjega dne protislovenska in protijugoslovanska, s takorekoč vsakim svojim dejanjem ukrepom ali smernico okupacijske oblasti.

Okupator je uporno držo teh stotih mož, njihova dejanja prepoznal za nemštvu sovražna in jih v svojem protiuporniškem delovanju tudi divjaško, skrajno kruto kaznoval, ne da bi bili osebno odgovorni za kakršnokoli dejanje tu v Stranicah. Ko je deset dni prej v partizanski zasedi v Grabnu po naključju bil hudo ranjennajvišji predstavnik okupacijske oblasti v Celjski kotlini celjski okrožni vodja Dorfmeister, je policijski general Rösener odredil prav posebno obliko maščevalnega ukrepanja, - sto partizanov in odpornikov naj s svojo smrtjo – obešenjem - na kraju napada maščuje prelito kri nacističnega funkcionarja. Tako, z nasiljem, so poskušali odvrniti prebivalstvo od sodelovanja v odporniškem gibanju in tudi zaostriti napetost med prebivalstvom in partizansko vojsko. Toda nasilje nad prebivalstvom ni posledica partizanskega boja, pač pa izbira okupatorja, da bi tako svoj boj z odporništvom storil bolj učinkovit. Sto pripadnikov odporniškega gibanja je moralo poplačati smrt nacističnega okupacijskega funkcionarja Dorfmeistra. Vsem okoli v svarilo, očitno pa tudi v zadoščenje vodilnih nacistov so svojo smrt storili obešeni na jablanah v okolici. Tako jih je devetindevetdeset – stoti s seznama za usmrtitev je bil preveč bolan in so ga ustrelili dva dni pozneje - tega dne pred 73 leti dalo življenje, tedaj v opomin in nam v spomin. Tako kot številni drugi talci, v podobnih okoliščinah, od poletja 1941 dalje, le na drugih mestih, v Starem piskru, na dvorišču sodnih zaporov v Mariboru, v Begunjah in Dragi, na Hrušici na Gorenjskem in kar se še številnih krajih žalostnega spomina, in se še danes spominjamo njihove usode. Nemški protipartizanski boj je bil skrajno krut in streljanja zajetih in ujetih pripadnikov odporniškega gibanja, partizanov je bila stalna, grozljiva metoda tega boja. Rdeči plakati z imeni postreljenih pa so simbolizirali te pomore, tako tudi tega, na številnih razglasnih tablah se je pojavil pet dni po usmrtitvi stoterice. Tu umrli so izbrali boj proti okupatorju, zase in za svoje bližnje, za svojo slovensko domovino. Po volji okupatorja so za odpornike trpeli tudi drugi, prebivalci, ne tako udeleženi v odporu, za nedokazana dejanja in sume, da bi odnehali.

Visoko vrednotimo in cenimo mir, nadvse, in to upravičeno. Vojna je res skrajno razdiralno sredstvo človeške družbe. Toda prav zato je upravičeno tudi vprašanje - je vsakršen mir edino zdravilo za to, da izgube življenj in takih zločinov ne bi bilo. Težka dilema, nikakor ne tako preprosta, kot dandanes, ko se kot v zarotitvenih obrazcih zavzemamo za mir, odpor okupatorju pa nekateri povezujejo s terorizmom. Danes, po sedemindvajsetih letih od zadnjega takega dejanja v naši zgodovini, ko smo se z orožjem uprli tudi neki drugi možni okupaciji, se lahko vprašamo - je bil odpor zasedbi naše neodvisne Slovenije zgrešek? Bi bil boljši vsakršen mir, tudi za ceno čakanja, da bi nam neodvisnost prinesli drugi, da bi se jugoslovanski kotel zrušil sam vase? Ni bil in tudi odporništvo okupaciji v drugi svetovni vojni ni bil.

Gotovo je vojna nekaj najhujšega, kar si človeštvo stori samemu sebi, že tisočletja in danes nič drugače, toda ali ni na neki točki z vojnim nasiljem zadeto tudi človekovo bistvo, življenje, ne nujno in zgolj v fizičnem smislu?In ima pravico do obrambe, po naravnih in pisanih zakonih in mednarodnem pravu. In v to vprašanje moramo umestiti tudi tako zločinsko dejanje, dejanje tistih, ki so hoteli za vsako ceno nadvladati, obvladovati, zatirati, razsloveniti, in zato umoriti. Niso odgovorni tisti, ki so se uprli, odgovorni so tisti, ki so se hoteli polastiti, razsloveniti, zatreti, ubiti tiste, ki se upirajo. Takih dejanj ne gre pozabiti, ne zaradi maščevanja, ne zaradi odškodnin, ne zaradi političnega prestiža. Pač pa zaradi te temeljne dileme, za katero si lahko želimo, da prednjo nikoli ne bi bili postavljeni, a nas življenje pred to marsikdaj postavi. Tako kot je s skrajnimi posledicami sto slovenskih mož, fantov, odpornikov postavilo pred 73 leti.Tu v Grabnu na Stranicah so za tisto, kar so verjeli, dali življenja, vsak za vedno iztrgan iz svojega okolja, iz svojih družin, ljubezni in upov, strahov in pričakovanj. Ne zaman, to dokazujemo s svojo prisotnostjo na tej spominski žalni slovesnosti danes in mnogokrat prej.

Zato se jih, stoterice, spominjajmo, in se jim globoko poklonimo!

 
Tekst in foto: Lea Sreš

Všečkaj objavo

Oceni objavo

Število glasov: 0

Oglejte si tudi

Komentarji

Za komentiranje se morate prijaviti.
Na ta prispevek še ni komentarjev. Bodi prvi!