Gospod Tonči je bil rojen 22. avgusta 1947. Doma je bil v Ivenci, kjer so v kmečki družini pognale korenine njegovega posvetnega in verskega življenja. »Kjer je Bog na prvem mestu, je vse drugo na pravem mestu!« je veljalo zanj in njegove sorodnike.

»Številni spodbudni zgledi, predvsem staršev in številnih sorodnikov, pa tudi duhovnikov in bogoslovcev, s katerimi se je srečeval v času odraščanja, vse to je v njem prebudilo misel in željo, da bi postal duhovnik. Tonetov drugi dom v Vojniku sta bila veličastna vojniška cerkev in župnišče. Brez dvoma, da je Tonetov blagi značaj že kot ministrantu sooblikoval duhovniška legenda, dobrotljivi takratni župnik Martin Lupše, kateremu je Tonči s takim veseljem ministriral. Pogumno je sledil klicu in tako uresničil svoje ideale. Po maturi na celjski gimnaziji se je vpisal na Teološko fakulteto v Ljubljani in bil po študiju v Ljubljani in Mariboru, na praznik apostolov sv. Petra in Pavla, 29. junija1973, v Mariborski stolnici posvečen v mašnika.

Prvo leto po posvečenju je bil duhovni pomočnik v Novi Cerkvi in Vojniku (1973–1974), nato pa je za štiri leta odšel za kaplana v Križevce pri Ljutomeru (1974–1978). V juliju, leta 1978, je prišel za kaplana v župnijo Črna na Koroškem. Po smrti takratnega črnjanskega župnika Simona Črešnika je bil v juliju 1981 imenovan za upravitelja župnije Črna in hkrati je sprejel v upravo še dve sosednji župniji, Koprivna in Javorje. Leta 1984 je bil imenovan za župnika v Črni in 15. julija 1984 umeščen kot redni dušni pastir v Črni. Poleg dušnopastirske službe v treh omenjenih župnijah je v škofijskem okviru opravljal službo referenta za pastoralo turistov ter bil sodnik cerkvenega sodišča v Mariboru«, so ob slovesu zapisali na Nadškofiji Maribor.

Župnik Tone Vrisk je bil prijazen, poln optimizma, vedno in z vsakim prijeten sogovornik. Veliko si je prizadeval za obnove župnijskih in podružničnih cerkva. Ob razumevanju župljanov in z njihovo pomočjo mu je to uspelo. Zelo pomembno vlogo pa je imel za stanovalce CUDV Črna na Koroškem, kjer jim je bil »velik učitelj in vzgojitelj, ki je vsem skozi desetletja sodelovanja nudil varno zavetje in kazal pravo smer, kako biti človek z veliko začetnico, kako delati dobro in kako drug drugemu prisluhniti v veselju in žalosti«.

Gospod Tonči se je zelo rad vračal domov, v Ivenco, k bratu Petru, in v Vojnik, v župnišče, kjer je imel dobrega prijatelja in sogovornika Antona Pergerja. Misel na vojniško župnišče ga je poživljala in usmerjala. Rad se je udeleževal praznikov in srečanj vojniških duhovnikov. 

Po slovesu od ljubljene Koroške se je 4. januarja zvečer vrnil domov, v Vojnik, ker je bila v soboto, 5. januarja 2019, najprej pogrebna sv. maša in nato pogreb, ki ju je vodil, ob somaševanju upokojenega nadškofa Marjana Turnška in celjskega škofa Stanislava Lipovška ter mnogih duhovnikov, mariborski nadškof Alojzij Cvikl.

Tekst in foto: Milena Jurgec