V tej hiši, ki stoji nedaleč vstran od starega župnišča, so nekoč stanovali kaplani in ji domačini pravimo stara kaplanija. Leta 1953 sem začela hoditi v osnovno šolo, kamor so že hodili tudi sestra Roza, brat Maks ter sosedovi otroci iz Arclina. Takrat še ni bilo veliko avtomobilov in smo otroci v šolo hodili peš. Pot nas je vodila od naše domačije v spodnjem Arclinu, kjer se je po domače reklo pri Jakl, skozi gozd po poti mimo Goropičjekove kapele ter mimo domačije Podlogarjevih in kmetije in kapele Poličevih, mimo Pušnega mlina, čez most, pod katerim je žuborela reka Hudinja. Nato mimo Lebanove domačije in kapele po poti mimo njiv in polj do domačije Župnjekovih. Prečkali smo glavno cesto in po drevoredu hrušk prišli do kaplanije. Nato mimo farne cerkve sv. Jerneja in starega župnišča, na koncu katerega je bila najprej vrtna uta. Ob mogočni stari lipi je bil vodnjak oziroma štirna. Tam smo se otroci večkrat ustavili in si »nacigali« vodo, da smo se odžejali. Nasproti je stalo mogočno župnijsko gospodarsko poslopje in kozolec. Do šole je pot vodila skozi šolski sadovnjak.

V tistih časih je bila cesta makadamska, ob njej je raslo sadno drevje. Njive so bile na spodnji in zgornji strani ceste za gospodarskim poslopjem. Nekje v sedemdesetih letih so v Vojniku začeli graditi novo bivalno naselje, kjer so se gradile hiše in kasneje tudi stanovanjski bloki. Tako je bilo treba razširiti tudi cesto. Zaradi širitve ceste je bilo treba vrtno uto podreti ali prestaviti. Da ta imenitna vrtna uta ne bi storila svojega konca, je tedanji župnik Martin Lupše predlagal naši družini, da bi vrtno uto prestavili k naši hiši, v katero smo se s starši preselili že leta 1968. Predloga smo se zelo razveselili. Leta 1972 smo se z gospodom Edijem Marčičem dogovorili in smo uto prestavili na jugozahodno stran hiše. Na tistem mestu je uta stala kakšna tri ali štiri leta. Ker pa smo kasneje potrebovali prostor za garažo, smo uto prestavili h kostanju nad vodnjak pred hišo, kjer stoji še danes. Moja starša, Jože in Roza Lebič, pa tudi župnik gospod Lupše so na stara leta velikokrat zahajali v senco vrtne ute, kjer so radi poklepetali ob kavici ali čaju. Večkrat so se tudi mimoidoči ustavili in z njimi spregovorili kakšno prijazno besedo. Ob raznih priložnostih so se tudi moji otroci velikokrat slikali ob uti. Pri mnogih slovesnostih v farni cerkvi je veliko ljudi iskalo senco pod kostanjem in v uti, saj je bilo v njej prostora za klopco in kar nekaj ljudi. Iz vodnjaka, katerega betonski pokrov pokriva naša vrtna uta, črpamo vodo za zalivanje gredic pri cerkvi, korita z rožami in vrt.

Zadnja tri leta smo na prireditvi Božični Vojnik v uti, ki smo jo uporabili za hlev, na razstavo postavili dvojne jaslice. Vse smo lepo okrasili in osvetlili. Mnogi obiskovalci so si pogledali božični čudež v naši uti in tudi zelo pohvalili našo postavitev in domiselno izvedbo. Upam, da bo naša stara vrtna uta kraju in prostoru, na katerem stoji, vedno v ponos in da bo ta stari arhitekturni biser še dolgo služil svojemu namenu.

Tekst: Jožica Korošec
Foto: arhiv Turističnega društva Vojnik in družine Korošec