Prišli so jugoslovanski partizani in jih nagovarjali, naj se vrnejo domov, kjer bodo zelo lepo sprejeti. Ko so prišli na mejo, je občutil drugačnost, kot so jo obljubljali. Tine se je tako pri enaindvajsetih vrnil domov in začel iskati možnost zaposlitve ali pa šolanja, vse življenje si je želel biti namreč učitelj. Kmalu se je uspešno vključil v pedagoški tečaj in ga skoraj dokončal, a zaradi služenja nemške vojske ni dobil dovoljenja za pristop k izpitu, saj se ni želel vključiti v mladinsko komunistično organizacijo SKOJ. Po napornih prizadevanjih je v drugem roku končno smel delati in narediti izpit.
Zinka, rojena 1925, je bila doma iz Celja. Med vojno je obiskovala trgovsko šolo, v kraljevini Jugoslaviji pa štiri leta meščanske šole in opravila malo maturo. Pred zadnjim letnikom jo je zaprl gestapo, ker je že od 1943 zbirala material za partizane. Po dveh mesecih zapora v Starem piskru so jo marca 1944 odpeljali v Ravensbrück, kjer je delala v tovarni letalskih delov. Domov se je vrnila 11. avgusta 1945, točno na svoj 20. rojstni dan. Tudi Zinka se je kot Tine vpisala na pedagoški tečaj in ga uspešno končala pred Tinetom. Prvo službo je dobila v Šmartnem v Rožni dolini, po poroki je 1947 šla za možem v Zágorje na Kozjanskem.
Zágorje je bil kraj, kjer sta Tine in Zinka pustila del svojega srca. Na kraj se je tako navezal, da sta z Zinko po poroki oba odšla tja. Tineta so že drugi dan po poroki vpoklicali na služenje vojaškega roka. Ko se je vrnil, sta ga pričakali žena in hčerka Irena. Zinka je bila upraviteljica in učiteljica. A je zelo bolehala, v taborišču začeta bolezen se je razvila v tuberkulozo. Po daljšem zdravljenju jo je uspešno premagala. Osem mesecev je bil Tine sam upravitelj in učitelj, po ženini vrnitvi pa sta oba z velikim veseljem in vztrajnostjo vodila to zakotno šolo, kjer sta sejala znanje z veliko ljubeznijo do preprostih in njima dragih ljudi.
Tine in Zinka sta se zaradi oddaljenosti od redne avtobusne proge in zelo slabe zveze s Celjem z družino preselila v Šmartno v Rožni dolini, kjer se jima je rodil še tretji otrok. Tine je poleg vsega postal še kinooperater, žena je prevzela blagajno in prodajala vstopnice in tako so v Šmartnem dobili leta 1960 svoj kino. Zinka je mladim nudila razne tečaje RK, jih vodila, režirala igre. Skrbela je za rože in posadila z otroki v okolici šole rože in ciprese, skupaj z možem uredila vodomet, bazenček z lokvanji, skalnjak, ob igrišču pa so naredili ograjo. V letih 1960–63 so začeli s pripravo na dozidavo. Zgradili so tudi vodovod. V prenovljenem kulturnem domu so opremili šolsko telovadnico. Leta 1970 je Tine postal ravnateljev pomočnik na OŠ Vojnik. Zinka je prišla na šolo dve leti za njim. Ker so ji odpovedovale glasilke, ni mogla več poučevati, zato je zelo uspešno delala kot socialna delavka.
V letih 1969 do 1972 sta si Tine in Zinka zgradila hišo na Prekorju, kjer sta postala Klančnikova soseda. Letos 15. aprila sta praznovala 70. obletnico poroke. Še vedno sta zelo vitalna, dobrovoljna, delovna, imata izreden spomin, ki ju veže na težke in lepe življenjske dogodke, predvsem pa imata najlepše spomine na vse svoje učence in sta ponosna nanje ter na učitelje, s katerimi sta preživljala zadnja službena leta. Jaz, ki sem se ob njiju učila prvih učiteljskih izkušenj, sem vesela, da sem ju srečala na svoji življenjski poti. Tine in Zinka, hvala!
Tekst: Milena Jurgec
Foto: Tine in Zinka Lorger
