Slavko ostaja zvest zborovskemu petju že polnih 75 let. V zborovskih vrstah je najprej zastopal mesto prvega in drugega tenorista, zdaj že dolga leta poje prvi bas. V bogati pevski zgodovini je svoj glas delil v različnih organiziranih sestavih: Moški pevski zbor Frankolovo, Pevski zbor društva upokojencev Vojnik, Mešani pevski zbor gostincev Celje, Moški pevski zbor KUD France Prešeren Vojnik in Mešani cerkveni pevski zbor sv. Lenarta Nova Cerkev. Slavko je eden izmed ustanoviteljev Moškega pevskega zbora KUD Nova Cerkev. Zbor jeseni praznuje pol stoletja delovanja in Slavko v njem aktivno prepeva še danes. Pred leti je s skupino petih pevcev – sokrajanov ustanovil vokalno skupino Stari prijatelji. Z ubranim petjem prijateljski sekstet pogosto popestri družinska srečanja, obletnice in kulturne prireditve v kraju; ob zadnjem slovesu pa tenkočutno prav iz njegovega grla zazveni solo odpeta kitica žalostinke.

Vsak, ki Slavka pozna, ga poistoveti s petjem in o njem govori s presežki.

»Slavko je zlati glas našega zbora; pevec, ki je več desetletij s svojim darom bogatil harmonijo in zvočnost cerkvenega petja. Njegov bas je nepogrešljiv. Cerkvene pesmi Pod oljkami, V sveto mesto Nazareško in mnoge druge so z njegovim solističnim prispevkom vzbudile pri poslušalcu nepozabno doživljanje glasbe. Prepeval je pri svetih mašah, na koncertih, pri obisku papeža Janeza Pavla II in navduševal domačine na več gostovanjih pri rojaku dr. Vinku Kraljiču v Nemčiji. Slavko je pevec z veliko začetnico. Kljub dolgoletnim izkušnjam in velikemu pevskemu talentu je redno prihajal na pevske vaje; ni mu bilo žal časa, čeprav je večino pesmi znal zapeti brez notnega gradiva. Bil je odprt za novosti in mi kot zborovodkinji pri uvajanju le-teh zaupal. Nobene zdravstvene težave mu niso preprečile, da ne bi prišel na kor in zapel z nami. Stopnice zanj še danes niso prestrme. Slavka krasi velik pevski talent in še večji okras, da je Slavko človek, ki je v svoji skromnosti svoj dar petja z veseljem prenašal na mlajše pevce. Zavedal se je pomena dobrega medgeneracijskega sodelovanja in da je pomemben prav vsak član. Na skupnih druženjih je poskrbel za pozitivno energijo, vsi pa smo komaj čakali, da nam zapoje »svojo« En starček je živel.« Tako njegov velik prispevek pri delovanju Mešanega cerkvenega zbora sv. Lenarta Nova Cerkev predstavi zborovodkinja Darinka Stagoj.

»Slavko je član našega zbora od ustanovitve. Je nepogrešljiv solo pevec, dobro poznan znotraj in izven občinskih meja. Na vaje je prihajal tudi peš in v vseh vremenskih razmerah. Kot velik redoljub je bil vselej točen in to kljub obilici dela na kmetiji ter težki službi. K obiskovanju pevskih vaj je spodbujal pevske prijatelje. Zavedal se je, da so le s predanim in rednim delom mogoči dobri dosežki. Na številnih glasbenih revijah, koncertih, kulturnih prireditvah je bil njegov solistični vložek dodana vrednost zboru. Ljudje ga poznajo predvsem po solistično odpetih pesmih En starček, Dvanajst razbojnikov, Bolen mi leži. V zaodrju je bil pogosto nosilec dobre volje. Še danes, kljub starosti in bolečinam v nogah, je s svojim rednim obiskovanjem pevskih vaj drugim pevcem vzor,« pove Peter Selčan, dolgoletni vodja MPZ KUD Nova Cerkev.

Petje je ves čas Slavkov sopotnik, pravzaprav je to njegov način življenja in za pesem ni nikoli utrujen. Dolgoletno prepevanje mu je prineslo vse Gallusove značke in številna priznanja. K tem dosežkom je poleg talenta in predanosti prepevanju pripomogel iskren zakonski odnos, ki ga je zgradil z ženo Emo. V njunem domu sta živela čista ljubezen in medsebojno spoštovanje. Užil je vso ženino podporo, bila mu je spodbuda, so-pevka v zboru in hkrati najostrejša kritičarka. Danes prepeva tudi v spomin nanjo. Spoštovanje do péte besede sta znala privzgojiti vsem trem otrokom. Najmlajši, Jurij, v očetovem petju vidi navdih, svojega učitelja in mu počasi sledi. Vnuki s ponosom spremljajo pevsko dediščino starega očeta. Ob njem se učijo verzov in tonov, med notami pa skritih življenjskih spoznanj. Bogato popotnico in močno sled jim riše stari ata za pot v življenje in za prihodnje rodove.

Slavko je prijatelj péte besede in pevec z odliko. Predvsem pa je človek z velikim srcem in prijatelj ljudi. Njegove roke so gradile številne domove. Njegove preproste, a sila modre besede so tolažile, opogumljale, učile. Njegove misli, resnice in nasveti so kažipot življenju. Je odličen sogovornik. Zavidljiv je njegov bistri um za priklic liričnih vrstic in njegov talent za pomnjenje obrazov, letnic, imen, dogodkov. Slavko je bogat vir informacij za zbiratelje in pisatelje krajevne zgodovine. S svojimi spomini in pričevanji je soustvarjal izdajo dveh velikih knjižnih del: Frankolovo skozi stoletja in Življenje ob Tesnici avtorja Matije Založnika. Z njegovimi anekdotami in ljudsko zgodbo so popisane strani pesniške zbirke Zakaj se je polje v belo odelo pesnice Jožice Koren.

Slavko je velik mož kulture. Za dolgoletno prepevanje, aktivno in požrtvovalno delo na kulturnem področju je prejemnik priznanja za življenjsko delo.

»Pel bom, dokler bo glas,« se Slavko prešerno nasmeje in nam nazdravi. Naslednji trenutek iz grla zavibrira mojstrski bas. In Slavko zapoje. Naj njegov glas še dolgo odmeva.

Tekst: Valerija Jakop

Foto: osebni arhiv