»Odkar sem se imela priložnost bolje spoznati z irsko glasbo, tradicionalnimi instrumenti in kulturo, sta minili že dve leti. Dobila sem povabilo za sodelovanje v glasbeni zasedbi D Brincl Bend, ki preigrava irsko glasbo. Bend je letos upihnil že svojo peto svečko. Zasedba šteje pet članov, štiri članice in enega člana, visoka zastopanost nežnejšega spola pa je tudi svojevrstna posebnost naše skupine. Pet ljubiteljskih glasbenikov, pet različnih karakterjev, vsak iz svojega konca, vsak s svojo zgodbo in s skupnim veseljem – veseljem do glasbe. Večinoma preigravamo tradicionalne irske pesmi. Primerjava in podobnosti irske kulture s slovensko nas pripeljejo do tega, da skušamo poskočnim irskim ritmom dodati nekaj slovenskega. Zato se v našem repertoarju večkrat znajdejo mešanice obeh glasbenih zvrsti. Vaje imamo kar v Juretovi dnevni sobi, ki je priseljen Ljubljančan (po duši Korošec). Kot edini fant je naš glavni moški vokal, igra na irski boben »bodhran«. Glavni ženski vokal je Simona B. (originalna Ljubljančanka), ki poleg petja igra na kitaro. Ritem sekcijo benda zaključi še Korošica Simona F., ki igra na bas kitaro. Instrumentalno nas na violini zastopa Minca z gorenjskega konca, sama pa zastopam štajerski konec na harmoniki in irski piščalki. Prihajamo iz cele Slovenije.

V naših krajih je doma narodno-zabavna glasba, je pa manj ljudi, ki poznajo irsko glasbo. Zato je bil že čas, da v Lembergu začutimo delček tega irskega utripa. Mislim, da smo dosegli svoj namen, ko so v čudovitem okolju lemberškega gradu na topel jesenski večer zaplapolale zastave obeh držav. Zbralo se je lepo število obiskovalcev. Ob požirku tradicionalnega irskega piva gre melodija še bolj v uho in človek se lažje vživi v njihovo kulturo in vzdušje, ki po večerih ob živi glasbi nastaja v tradicionalnih irskih barih. Z gledalci smo vzpostavili prijeten stik in tudi začetniška trema je po nekaj taktih izginila. Prijetno vzdušje so sicer skoraj pokvarili nenapovedani gostje iz inšpektorata in carine, ki na takšnih neprofitnih kulturnih dogodkih očitno iščejo razloge, da lahko napolnijo državno blagajno. Vse kaže, da se v teh časih tudi ni več tako enostavno kulturno udejstvovati in imeti lepo. Kljub neljubemu dogodku je večer nastopajočim ostal v lepem spominu.

V veselje mi je bilo igrati na domačih tleh, na gradu, katerega podoba me zaradi neposredne bližine spremlja že od malih nog. Odzivi in pohvale prisotnih so tisto, kar nam da novo voljo in občutek, da se splača vztrajati še naprej. Ob tej priložnosti bi se rada zahvalila g. Zidarju, ki je prisluhnil moji ideji in na široko odprl vrata svoje grajske posesti, ter Turističnemu društvu Nova Cerkev za pomoč pri organizaciji. Se vidimo na naslednjem irskem večeru!«

Lea Sreš

Foto: Petra Božnik