Logo MojaObčina.si
DANES
10°C
5°C
JUTRI
17°C
-1°C
Oceni objavo

Govor slavnostnega govornika Ferija Lainščka na občinski prireditvi ob slovenskem kulturnem prazniku

Gospe in gospodje,

govor ob slovenskem kulturnem prazniku ste tokrat zaupali nekomu, ki verjame, da je pesniška resnica o tem svetu najpomembnejša, pa da je pravzaprav edina, na katero se lahko zares zanesemo.


Na tem svetu seveda obstaja veliko resnic in vsaj nekatere vsi tudi poznamo. Vendar vse te resnice – naj morda omenim le zgodovinsko in politično, ali pa morda še filozofsko in znanstveno – so resnice, s katerimi se da manipulirati, jih prirejati in po potrebi spreminjati. Le pesniška resnica je zanesljivo tisa, ob kateri to ni mogoče. Ampak, kaj imam pravzaprav v mislih, ko pravim pesniška resnica?

Govorim torej o nečem, kar se je rodilo z začetkom civilizacije, nastalo je z učlovečenjem človeka in se vzpostavilo s prvo zgodbo, ki je bila kdaj povedana. Potovalo je skozi čas najprej od ust do ust, z miti, legendami, pravljicami in drugim izročilom, tako kot še danes potuje iz roda v rod tudi s klasično in še živo literaturo in bo vsaj po mojem mnenju potovalo še dolgo in na najrazličnejše načine. Le zaradi tega nezadržnega potovanja arhetipov namreč danes zares vemo o vrednotah, le tako lahko ohranjamo človeka v sebi in zmeraj znova najdevamo smisel.

Le zaradi tega na večni tehtnici dobrega in zla, ki že tisočletja nenehoma niha, lahko zmeraj znova najdevamo tiste metafizične uteži, ki pomagajo na strani dobrega in preprečujejo, da bi nas zlo dokončno in za zmeraj povleklo v nič. Ljubezen, sočutje, vzajemnost, solidarnost, zavzemanje za skupno dobro, pa še veliko je tega, kar se tako ohranja in nam pomaga preživeti.

Slovenci smo, kot majhen fraktalni delček tega velikega izročila, šele v prejšnjem stoletju, leta 1991, uresničili in udejanjili tisočletne sanje mnogih generacij in končno zaživeli v samostojni in suvereni državi slovenskega naroda. Od takrat praznujemo ta res velik in tudi na svetu edinstven praznik, ki zadeva v sámo jedro našega skupnega obstoja in slovenske državnosti.

Številni rodovi naših očetov, dedov, pradedov in še mnogih pred njimi so torej vzdržali – s slovensko kulturno zavestjo in na tej podlagi vzpostavljeno državnostjo so dosegli, kar številnim, mnogo večjim evropskim narodom še ni uspelo. Pomislimo ta hip na Baske, Katalonce, Irce, Valonce, Škote – vse tiste, ki se tudi v Evropi še zmeraj borijo za svoj nacionalni obstoj in uveljavitev osnovnih kulturnih in civilizacijskih pravic. Morda se ob tem niti ne zavedamo: a slavimo pravzaprav čudež, da smo kljub svoji majhnosti ter vsem pritiskom mogočnih narodov in velikih kultur lahko preživeli in ohranili svojo identiteto.

Prav slednjo pa zdaj omenjam ravno zato, da bi poudaril našo posebno povezanost z jezikom, s slovensko kulturo in umetnostjo ter navsezadnje z našo pesniško resnico, o kateri sem prej govoril. Ravno ta povezanost, ki je bila odločilen dejavnik v mnogih prelomnih zgodovinskih okoliščinah, je enako pomembna tudi zdaj, ko se na prvi pogled morda zdi, da naša samobitnost ni več ogrožena.

Žal pa tudi v času pred praznikom ne moremo in smemo spregledati, da naš današnji skupni odnos do kulture in umetnosti ni tak, kot bi glede na prej povedano lahko pričakovali. Takoj po slovenski osamosvojitvi, po letu 91, v tistih prvi letih zmagoslavja, olajšanja in razcveta, smo bili namreč skupaj prepričani, da smo si ustvarili državo, ki bo sama znala najbolje poskrbeti za vse tisto, iz česar se je rodila in na čemer se pravzaprav edino lahko ohranja. Danes, niti ne tri desetletja kasneje, pa smo tudi upravičeno zaskrbljeni, ko iz dneva v dan ugotavljamo, da temu ni tako.

Zdi se, da naši voditelji – politiki, pa tudi tisti manj transparentni centri moči, ki imajo na naše skupno življenje še največji vpliv – kulture niti več ne prepoznavajo kot družbeno vrednoto in je ne obravnavajo kot skupno dobro, umetnost pa je še sploh izrinjena iz javnega interesa in bi jo najraje povsem prepustili trgu. Tudi naša kulturna politika je zato postala področje, na katerem nam je v času slovenske samostojnosti najbolj spodletelo. Zašli smo se v paradoksu, ki je bil ob vsem povedanem še najmanj pričakovan.

Tisti, ki je v teh dneh dejal, »da bi se Slovenci morali končno odločiti ali smo leta 91 ustanovili državo ali pa zgolj podjetje,« je imel še kako prav. V tej kraki povedi je namreč zajeta vsa razsežnost položaja, v katerem se nahajamo in pred nami je odločitev, ki bo imela mnogotere posledice.  Zato moramo že ta hip vsi skupaj storiti vse, kar je v naši moči, da tak zlovešči tok nekako spet preusmerimo. 

 V slovar slovenske politike je treba nujno vrniti idejo o enotnem slovenskem kulturnem prostoru, saj je naša skrb za zamejstvo in Slovence po svetu povsem splahnela. Slovenci v Porabju na Madžarskem, recimo, ta hip praktično izumirajo in že kmalu tam slovenskega jezika ne bomo več slišali. Tudi na področju kulture je treba poskrbeti za ustrezen regionalni razvoj in pravičnejšo delitev proračunskega denarja. Na področju založništva, recimo, več kot petindevetdeset odstotkov skupnih sredstev ostaja v Ljubljani, vse sem od Maribora pa praktično ni več založbe, ki bi se ukvarjala z beletristiko in domoznanstvom. Preprečiti je treba politično kadriranje v javne kulturne zavode in ustave, saj to praviloma postavlja na vodstvene položaje nestrokovne in nekompetentne kadre. Najti je treba pravšnje odgovore na številne trende, ki jih prinaša globalizacija in zaustaviti procese, v katerih naš materni jezik izgublja veljavo, naš skupni etos pa se mehča in utaplja.  

Ne da bi se tega zavedali in se skušali zavarovati vsaj s samo-premislekom, očitno živimo v času, ko je večina pripravljena slepo slediti mnogim korenčkom pred nosom. Korenčkom, od katerih ni potem za nas same nobene zveličavne koristi, ali pa nas z njimi celo zavajajo. Prodajamo se, upogibamo, klečeplazimo in se morda vmes še pomilujemo. To pa je vsekakor drža, ki jo sam iz dna duše zavračam. A kar je še bolj cinično –  tudi v očeh tistih, ki nam vse to premišljeno vsiljujejo, zaradi tega še zdaleč nismo videti spoštovanja vredni. Zakaj se torej zopet tako ponižujemo? Zakaj moramo znova in znova brati Ivana Cankarja in se kot ponavljavci učiti, kar bi moralo biti že ponotranjeno?

Razumeli boste, moral sem danes spregovoriti o temí, da bi lahko bolje začutili svetlobo. Pa da bi si morda vsaj na tihem dopustili verjeti, da nam je še kako v pomoč tudi vse tisto, kar sem na začetku imenoval pesniška resnica.  Če smo lahko s slovensko kulturno zavestjo stoletja živeli in preživeli v položaju hlapcev ter se naposled zmagovito osvobodili in osamosvojili, ni nobenega opravičljivega razloga, da ne bi lahko tudi danes unovčili ta izjemni duhovi kapital in se zanesli nase. In če sem povsem iskren, verjamem, da ga tudi bomo, saj vsi »ki v srcu dobro mislimo«, niti nimamo druge izbire. Le odlašati več ne smemo, uporabiti moramo tudi ta praznični čas, saj ura je že zopet nekaj minut pred dvanajsto.

Gospe in gospodje,

hvala za vašo dobro voljo.
Čestitam vam ob našem velikem prazniku in vam v nadaljevanju želim še veliko občutkov lepega.             

Tekst: Feri Lainšček
Foto: Matjaž Jambriško

Oglejte si tudi