Po pripovedovanju, ki se je prenašalo iz roda v rod, je imelo vseh sedem bratov že v otroških letih izredno veselje in talent za igranje na pihalnih in trobilnih instrumentih. Po naselitvi v Malih Dolah so kljub trdemu kmečkemu delu našli dovolj časa za vaje in nastope in tako se je njihova glasba prenekateri večer razlegala preko domačih gričev pozno v noč.

Ker takrat daleč naokrog ni bilo nobene godbe, je zanimanje za njihovo muziciranje začelo naraščati in kaj kmalu so jih začeli vabiti na razne prireditve. Igrali so na shodih, taborih, srečanjih, pri cervenih obredih, seveda pa tudi na domačih zabavah in slavjih. Ker se je njihov sloves zelo hitro širil, so spoznali, da bi bilo dobro na pomoč poklicati nekoga, ki bi jim pomagal z nasveti in razširil njihovo glasbeno obzorje, saj takrat še ni bilo radia in televizije. Blizu njihovih domov, v Jankovi 14,  je živel Franc Žonir, ki se jim je zdel pravšnji za vodjo. Čeprav so igrali brez not, so s pomočjo Franca Žonirja povečali število nastopov in njihova priljubljenost je rasla.

Leta 1875 je že zabeleženo, da se je zasedbe sedmih bratov Lipš pod vodstvom Žolnirja prijel vzdevek »Malodolski muzikantje«. Ta sestav je uporabljal samo pihala in trobila. Leta 1882 se jim je pridružil Anton Lipovšek iz Jankove 12 (bil je tri leta vojaški glasbenik). V Malodolski godbi je takoj dobil vlogo glavnega organizatorja in tako je bilo nadaljnjih 55 let.

Ker pa je leta 1890 bolezen vzela Žonirja, je mesto kapelnika/dirigenta prevzel član sestava Franc Kramaršek iz Dramelj. Igrati na več instrumentov se je naučil pri predhodniku Žonirju, saj je otroška leta preživljal pri njem kot pastirček. Tako je uspešno nadaljeval njegovo delo. V tem času so igrali predvsem lastne melodije, od katerih so nam znane: Prepelička, Mihel polka, Pastirička ... Zlagali so tudi pesmi, znana nam je le ena: Urca je polnoči.

Kapelnik je uvidel, da bo potrebno igrati še druge skladbe, vendar to brez poznavanja not ni bilo mogoče. Zato se je leta 1895 odločil, da obišče glasbeni tečaj v Trstu. Tam je ostal tri mesece, se nato vrnil in začel prepričevati ostale nejeverne o nujnosti igranja po notah. Godbeniki so počasi dojemali nov način, težje pa je bilo to razložiti njihovim ženam. Prihajale so do kapelnika, da njihovi možje v spanju blodijo in govorijo čudne besede: fis, cis, ais itd. Neka žena je celo menila, da verjetno moža kaj boli, ker ponoči izgovarja besede: as, es in podobno in ni razumela, da to ni nič nevarnega, ampak samo imena not. Ko so godbeniki spoznali, da ima kapelnik prav, so poprijeli še bolj in začeli igrati po notah skladbe evropskih avtorjev: Drvarska, Pozor, Dunaj ostane Dunaj, Stari prijatelji ...

Tako je godba delovala vse do smrti kapelnika Kramerška leta 1933. Takrat je glasbeno vodstvo prevzel Karel Kroflič iz Rov pri Malih Dolah, tudi njihov član. Prekinitev je nastala zaradi vojne leta 1941. Po vojni je godba delovala naprej. Ker je Kroflič odšel na zdravljenje zaradi izgubljenega očesa, je vodstvo prevzel Miha Krušič iz Zadobrove pri Škofji vasi. Godbo so takrat sestavljali v večini sorodniki Lipovšek, Šabec, Kroflič in nekaj posameznih učencev iz drugih družin.

Leta 1953 se je zaradi smrti Mihe Krušiča zopet zgodila menjava kapelnika. Pravzaprav se je na to mesto vrnil Karel Kroflič, čeprav je bil vojni invalid.

Instrumenti so bili vseskozi last godbenikov. Leta 1970 se je godba s 50-odstotno lastno udeležbo in prispevki darovalcev končno oblekla v skromne uniforme. Potrebno se je bilo vklopiti v društvo, zato so za eno leto poskusili z GD Vojnik, nato pa so delovali kot sekcija Prosvetnega društva France Prešeren Vojnik. Takrat sta se pri Železničarski godbi glasbeno izpopolnjevala brata Slavko in Ivan Lipovšek in se uspela z dirigentom Ivanom Karlovčcem dogovoriti, da prevzame godbo Male Dole.To je pomenilo velik napredek za godbo, saj je Karlovčec vrsto let uspešno poučeval in vzgajal nove in nove godbenike.

Godba Male Dole je sodelovala na revijah pihalnih orkestrov, na prireditvah KS Vojnik, Frankolovo, Vitanje, Dobrna in Strmec. Pripravili so žalni program in igrali na številnih žalnih sprevodih, od doma pokojnika do pokopališča, kot je bila v tistih letih navada.

Za organizacijo je vseskozi skrbel Slavko Lipovšek. Iz tega obdobja je izšlo kar nekaj uspešnih godbenikov: Vera Šolinc, Janez Šabec, Sandi Škoflek, Edi Fidler, Borut Pintar, Slavko Lipovšek, Ivan Lipovšek, Jožef Lipovšek, Uroš Lipovšek, Karel Brezovšek, Dušan Hostnik in mnogi drugi, skupaj preko 70 posameznikov.

Ob 100-letnici leta 1975 je godba organizirala veliko slavje. Povabili so Godbo Ruše in Železničarsko godbo. Za uspešne nastope so povabili k sodelovanju tudi zunanje glasbenike: Ivana Tajnška, Ivana Črešnarja, Franca Vodopivca, Martina Zagožna, Franca Čatra, Rudija Kerša itd., ki so obogatili njihove vrste.

Zadnja leta sta dirigensko palico prevzela Edi Fidler in Borut Pinter. Sedaj smo v iskanju posodobitve in nadaljevanja godbe Male Dole.

Tekst: Stanislav Lipovšek

Foto: osebni arhiv