Glasbo ima v mezincu

Tomaž Marčič je v Vojniku sinonim za cerkveno glasbo, ostalo njegovo udejstvovanje sokrajani ujamemo le »po slučaju«, saj je skromnost ena njegovih bolj očitnih lastnosti

Mogočnost vsake cerkve v večji meri predstavljajo orgle. Ni jih pa veliko, ki lahko v celoti pokažejo svojo moč. Vojniške imajo to srečo. Vsako nedeljo se na njih razigra Tomaž Marčič. Dobesedno. Medtem ko z eno roko brska po pesmarici in išče pesem, ki jo želi slišati župnik Anton Perger, z drugo že vleče čudovit uvod. Ko končno uporabi vse okončine, to spet naredi tako lahkotno, da ima medtem še čas cerkvenim pevcem dajati navodila in znake, kdaj sploh začeti peti. Saj, kako pa naj bi reveži vedeli za vstop, če pa so njegovi uvodi vedno tako edinstveni in neponovljivi.

Njegovo ime je v zadnjem mesecu leta večkrat izstopalo tudi drugje. Z gimnazijskim zborom prve gimnazije je, kot vsako leto v tem času, pripravil čudovit predpraznični koncert, nato je skupaj z Goranom Bojčevskim koncertiral v celjskem lokalu, sledil je podvig, ko je v domači cerkvi zbral vse možne vojniške pevce in pevke, soliste in glasbenike, ki jih je navdušil za pevsko ne ravno enostaven Saint-Saënsov Božični oratorij, prve dni letošnjega leta so pa odlične vojniške pevce imeli priložnost slišati še v Celju in Ljubljani.

Vse zgoraj našteto še ne razkriva vseh darov, ki jih za nasmejanim obrazom skriva skromni Tomaž Marčič. Čeprav je danes vrhunski harmonikar, ki to znanje na celjski glasbeni šoli prenaša na mlajše rodove, se je njegova glasbena pot začela povsem drugače. »Ko so me starši vpisali v glasbeno šolo, je bil za razliko od danes velik naval za harmoniko, zato sem se tri leta učil rog, nato trobento, vzporedno pa sem na 'privat' ure harmonike hodil še Matjažu Krušiču. Ob vpisu v srednjo glasbeno šolo sem sprva kolebal, kateri inštrument bi vpisal. Na koncu sem se odločil za harmoniko, ker sem pri njej takrat že imel več uspehov,« pripoveduje in se, zvest svoji skromnosti, izmuzne nadaljnjemu naštevanju svojih uspehov.

Orgle so »prišle« spontano, farna cerkev je namreč dobesedno njegova prva soseda na desni. »Včasih sem šel malo poskusiti nanje. Gospod Perger mi je dal note za začetnike, tako sem nekako postopoma začel igrati. Določene stvari so namreč zelo podobne kot pri harmoniki. In ko sem neko soboto popoldne vadil, so k meni prišli pevci iz Ljubečne in me poprosili, če bi jim dajal intonacijo, ker bodo peli pri poročni maši. Pa sem začel kar zraven igrati.«

Ni bilo dolgo, ko ga je za pomoč poprosil tudi župnik, da je prevzel vodenje cerkvenega zbora. Potem so ga »našli« še celjski pevci skupine Orfej, pa domači, vojniški fantje, ki so ustanovili skupino In spiritu, nekje vmes je prevzel še vodenje gimnazijskega zbora (z vsemi bi se lahko pohvalil, saj so pod njegovim vodstvom marsikaj dosegli, a se spet temu izogne), pa še priložnostnega mešanega pevskega sestava Forte iz Vojnika … In zmanjkalo mu je časa ne le za svojo harmoniko, za katero je dodiplomski kot tudi podiplomski študij opravil v Nemčiji, ampak skorajda tudi za svojo mlado družino, katero naravnost obožuje.

*Je vsakoletni »krivec« za uspešno izvedene bogate božične koncerte, ki jih nemalokrat obogatijo tudi instrumentalisti. Tokrat ni dirigiral (za tovrstno pomoč je poprosil prijatelja glasbenika, novopečenega Vojničana Simona Jagra), temveč je bil sam med njimi.

Človek, ki je s harmoniko nastopal po odrih Nemčije, Švice, Francije, Italije, Hrvaške, kot solist igral z orkestrom Mariborske filharmonije, Ansamblom za novo glasbo Würzburg ter Dunajskim komornim orkestrom, je zavoljo sebe moral sprejeti težke odločitve. Poslovil se je od Orfeja, In spirituja, skupine, ki jo je postavil na noge in jo naredil prepoznavno daleč naokoli, in se znova posvetil svojemu osnovnemu instrumentu. »Saj bi bilo žalostno, da nekaj, kar si študiral in si bil pri tem dokaj dober, pustiš ob strani,« spet, ne glede na zavidljive uspehe na različnih tekmovanjih, skromno doda. »V bodoče bi rad igral še več in veliko različnih zvrsti. V tej smeri se vedno bolj trudim.« S harmoniko, ki ima po domače rečeno na obeh straneh ogromno tipk, namreč lahko igra od baročne, renesančne do sodobne glasbe. Če je ne bo dovolj, bo pa najverjetneje sam spisal katero. Če jo morda že ni ... Priredb je namreč naredil že precej.

Rozmari Petek

Foto: J. Vovk