Še posebej pa je mati ponosna na uspehe, ki jih eden za drugim niza Venčeslav, saj je tudi zelo uspešen športnik. Venčeslav je varovanec Centra za varstvo in delo Golovec, njegov mentor pri doseganju tako dobrih rezultatov pa je tudi Leon Štanberger.
Športne discipline: kolesarjenje, metanje vorteksa (žogice) in metanje teniške žogice.
Pomembni rezultati:
Leto 1995: poletne igre posebnih olimpijskih iger v ZDA (New Havn): zlata medalja v kolesarjenju na 5 km in na 10 km, na 25 km dolgi progi pa je bil peti.
Leto 1993: zelo veliko zlatih medalj v metu vorteksa (20. regijske igre SOS – celjsko-koroška regija, Šentjur, 2013; srebrna medalja v metu vorteksa (Atletski miting Maribor 2013).
Leto 2017: 13. atletski miting Maribor 2017 in še bi lahko naštevali.
Razvade: pitje prave turške kave.
Konjički: Poleg tega, da se Venčeslav tako zelo posveča športu, mi je zaupal tudi, da rad ustvarja za lesom; in sicer »žge« na les tako, da pod njegovimi prsti nastajajo res lepe slike, ki pritegnejo pozornost!
Želje za prihodnost: »Ena in edina; da bi le bila zdrava – to si želiva,« sta povedala v en glas.
Gospodu Venčeslavu je Športna zveza Celje podelila zasluženo priznanje in čudovit pokal za športne dosežke v letu 1995. V zbirki, ki jo Venčeslav hrani, je nanizanih še veliko zlatih in srebrnih medalj tudi iz tekmovanj v metu teniške žogice. Izmed vseh medalj je bila za Venčeslava udeležba v Ameriki največje doživetje, tekmoval je s kolesom, ki so mu ga posebej za tekmovanje izdelali na Koroškem. V daljni Ameriki je takrat praznoval tudi rojstni dan. Tega se dobro spominja, saj so mu pripravili presenečenje, pa tudi vrnitev domov je bila zelo ganljiva. Zasluženo, seveda! Cilj tekmovanja v Ameriki je bil, da bi športniki z motnjami v telesnem in duševnem razvoju bili enaki drugim, kar je bilo doseženo. Uspeh je bil popoln in udeležba po poročanju izjemna. Kar ne moreš verjeti, koliko lepih medalj se svetlika v omarici in opominja na to, da je pri hiši zelo uspešen in prizadeven človek, ki ima tudi neomajno voljo!
Človek se zave, kako malo je treba, da je nekdo srečen; dan, ko sem se pogovarjala z Venčeslavom in njegovo materjo, me je napolnil z energijo, počutila sem se prijetno in zadovoljno, saj take sreče v očeh in prijaznega sprejema pač ne doživiš vsak dan!
Tekst: Dragica Jezernik
Foto: Dragica Jezernik, osebni arhiv
