Rojena s posluhom

Brigita se je srečala z glasbo že v otroštvu, oče je harmonikar, vzljubila je narodno-zabavno glasbo in zaradi izredno izostrenega  posluha ji je uspelo učenje pesmi iz plošč Ansambla Avsenik. Brigita pravi, da je zelo pomembno, kakšnega vzornika si izbereš. Njena vzornica je Ema Prodnik. Usvojila je osnovno znanje igranja na kitaro in začela nastopati. Čeprav nima formalne glasbene izobrazbe, so se vrstili nastopi in nastajali novi projekti. Prvi, ki jo je povabil k sodelovanju, je bil Tone Videc. Že zelo zgodaj je postala pevka v Cerkvenem mešanem pevskem zboru v Novi Cerkvi, kjer prepeva še danes. V času, ko sta z možem ustvarjala družino in ko sta odraščala otroka, ni prenehala peti. Ko sta otroka malo zrasla, se je pridružila ansamblu Celjski instrumentalni kvintet, katerega članica je bila 15 let. V tem obdobju se je pridružila Ansamblu Komet Zreče, sodelovala je na koncertih in pri studijskem ustvarjanju. 

Široka paleta glasbenega ustvarjanja

Petretova je kratek čas sodelovala tudi z Ansamblom Francija Zemeta, deset let s Celjskim instrumentalnim kvintetom. Z Jožico Žibret sta ustanovili Duet Biser, ki je občasno vključeval še ožje družinske člane obeh pevk, Marka Žibreta in Vesno Kotnik. V dvanajstih letih je nastal lep opus glasbenih del, številni nastopi in zgoščenki  z naslovom Biser sem našla in Toplo je v našem domu. Z Jožico sta sodelovali  s citrarjem Marjanom Marinškom in Petrom Napretom. Seveda pa ne smemo pozabiti projekta Slomškovih pesmi z naslovom Sonce se ozira, kje je poleg svojih glasbenih prijateljev MPZ, MCPZ, Godbe na pihala Nova Cerkev kamenček temu  projektu dodal tudi Duet Biser s prijatelji. 

K

Pot je nadaljevala z Ansamblom Zreški kovači iz Zreč, ki je ponovno zaživel z namenom ohranjati kulturno dediščino v pesmi, izdali so zgoščenko ob 810-letnici ustanovitve Zreč. Še vedno delajo, zapisujejo in oživljajo stare pesmi, ki jih bodo posneli. Vzporedno s petjem pri Vitezih polk in valčkov se je leta 2016 pridružila skupini Kitarakon, ki jo je ustanovil Jože Žlaus. Leta 2017 je Petretova zbolela in prva prioriteta je bila zdravje, vendar petja ni nikoli opustila. Pesem je bila tista, ki jo je ob podpori družine držala pokonci. V  obdobju borbe z boleznijo se je obrnila na glasbenika in lastnika studia Multimedie Gustija Gorjupa. Začel  je nastajali projekt, ki si ga je vrsto let želela posneti. Minila so tri leta in zgoščenka z naslovom Dotikaj se me sonce je zagledala luč sveta. Pesem s tem naslovom je avtorska.

Jubilejni koncert je odnesla korona

V času, ko je nameravala predstaviti zgoščenko Dotikaj se me sonce, smo živeli v izolaciji in koncert je odpadel. Kot dolgoletna pevka v cerkvenem zboru je poprosila za pomoč Darinko Stagoj in odpela dve maši v cerkvi sv. Lenarta v Novi Cerkvi. Maše je pela tudi v sosednjih cerkvah, za kar se zahvaljuje g. Vicmanu, g. Cestniku, g. Pergerju in g. Ivančiču, da je lahko pri maši ponudila svoj CD. Vesela je, da si ljudje želijo slišati njeno petje in razumejo njeno sporočilo. Zelo rada se odzove povabilu mladoporočencev, kjer jim popestri poročno mašo. Zadnja tri leta sodeluje v Vokalni skupini Cvet. Ko se je v pogovoru in listanju po albumih ozirala na svojo prehojeno pot, sva skupaj obudili spomine na sodelovanje pri izdaji Slomškovih pesmi, na različne koncerte in prešteli osem zgoščenk.

Petje je na drugem mestu

Ko človek izkusi bolezen, zna postaviti svoje cilje. Čeprav ji petje pomeni način življenja, ga postavlja na mesto za družino. Zna ceniti prijateljstvo, druženje, spoznavanje novih ljudi, veliko ji pomeni ustvarjanje in žar v očeh ljudi, ki jo poslušajo. Vedno se je odzvala na sodelovanje na prireditvah v kraju, v domovih za starejše, na povabila invalidov. Zelo rada, čeprav težko, zapoje ob kitari v ZUDV Dornava, v terapevtskem domu, kjer zdaj prebiva sin Matej. Vsaka taka »terapevtska« ura pomeni veliko za varovance in tudi njej, ker ve, da jim je polepšala enolično življenje v zavodu. 

V veliko veselje so ji Vesna, Janez in vnuki, ki jih z možem rada sprejmeta. Življenje ob bolezni ni enostavno, vendar vztraja ob veliki podpori moža, opravlja gospodinjska dela, po malem vrtnari, je babica, žena in še vedno pevka. Živi polno življenje in upa, da se bolezen ne bo nikoli več vrnila. Kako malo potrebujemo,  da smo srečni, konča z nasmehom in pristavi: »Moj koncert še bo, verjetno drugo leto spomladi, komaj čakam … Do takrat pa nasvidenje.«

Tekst in foto: Lea Sreš