Z gospodom Ivanom Furlanom smo se hitro dogovorili za slavnostno mašo na Gočah in prostore v župnišču. Obljubil nam je polno pomoč in optimistično smo se hiteli dogovarjat v Dom, kjer so nam prijazno obljubili kombi in voznika Bojana. Mislili smo, da smo že skoraj vse uredili, pa se je šele začelo. V skupini Teloh so namreč težji bolniki na vozičku, od katerih so kar tri iz goške fare in nobena ne bi rada manjkala, saj nimajo pogosto možnosti obiskati svoje domače vasi.

Delovna terapevtka Mojca nam je zelo pomagala. Postoriti in pripraviti je bilo je bilo za cel kup podrobnosti. Aleksander je skupaj z Ano obljubil, da bo poskrbel za dobro vzdušje s harmoniko, picerija in slaščičarna Šturje pa podarila torto v obliki št. 100 , da smo se skupaj posladkali.  Fotograf Mirko Šterman nas je poslikal in bilo je zelo lepo. Vsem najlepša hvala.

Da je starost najlepša doba življenja, kot sem nekje brala, se ravno ne strinjam. Ima pa seveda tudi sama v sebi svojo vrednost. Če je mladost za človekovo življenje vrednota, je seveda tudi starost, je dopolnilo življenja ali doba, v kateri se vsi dosežki iz prejšnjih let zgrnejo v eno samo dopolnjeno celoto. Duh zmaga nad materijo, le telo peša.

Kot je pri slavnostni maši povedal gospod župnik, se je Regina rodila v kmečki družini kot četrta od desetih otrok. Zaključila je osnovno šolo, takrat še slovensko in zelo mlada šla službovat v Trst. V dobri in premožni družini, kjer je že služila njena starejša sestra, se je začela njena kuharska pot. Učila se je iz kuharske knjige, ki ji jo kupila gospodarica. Korak za korakom je vse bolj vzljubila kuhanje, jedi pa so postajale vse boljše. Ko je mama onemogla, je pustila dobro službo in šla pomagat domov. Skrbela je za gospodinjstvo in kmetijo, ki ni bila majhna, saj so vedno imeli pri hiši delavce. Ker jim je dom pogorel, so živeli pri sorodnikih. Po mamini smrti sta se z očetom odločila, da na pogorišču stare hiše sezidata novo. Ni bilo lahko. Zaradi pretekle vojne je bilo pomanjkanje materiala in oče je bil ostarel. Z veliko muko sta sezidala čedno hišo. Po hudi bolezni je oče kmalu umrl in ostala je sama.

Kot dober glas seže v deveto vas, se je širila tudi hvala o njenih kuharskih sposobnostih. Vabiti so jo začeli na mnoge poroke, nešteta birmanja in kosila novomašnikom, župnikom, saj so vsi občudovali njeno kuho in slaščice.

Po upokojitvi si je vzela čas zase. Bila je osemkrat v Avstraliji, Rusiji, Lurdu in Medžugorju. Kar nekajkrat si je privoščila tudi toplice. Do leta 2011 je živela sama v Mančah, potem pa se je odločila, da gre v Dom starejših občanov.

Ko smo jo vprašali, kako je v stoletnem življenju preživela lepo, žalost in veselje, je odgovorila: »Vztrajnost, pogum, dobrosrčnost, iskrenost, dobre misli, delavnost in predvsem korajža velja!«

Za skupino Teloh napisala Zvonka Kotnik, foto Vlasta Ferjančič