Na drugem srečanju smo pridobivali izkušnje zaznavanja prostora s pomočjo čutil. Skozi igro in gibe smo se učili o parku in njegovemu pomenu za ljudi. Na obeh srečanjih smo bili gostje in imeli smo priložnost spoznati njihove šole. V našo ustanovo pa smo jih za zadnje srečanje povabili na skupno ustvarjanje in nastale so pisane viseče mreže.
Na petkov sončen dan smo mreže zavezali med drevesi v parku in se še enkrat predstavili drug drugemu s petjem, recitiranjem in igranjem na instrumente v kratkem kulturnem programu. Z zadovoljstvom smo občudovali skladnost visečih mrež z drevesi parka in navdušeni preizkusili guganje v njih. Obljubili smo si, da se jeseni ponovno vidimo.
Liljana Lazar in Tamara Srebot, vodji projekta