Danes velikokrat  slišimo o poteku  projektov, ki jih financira Evropa. So pa še izjeme, ki potrjujejo pravilo. Naš ni omenjenega značaja, saj ga podpira prijateljstvo in vzgoja srca.

Dogodek, ki bi ga danes  ob zaključku dneva rada spravila v svoj 'življenjski album' je srečanje naših učencev iz CIRIUS - a v Vipavi  z učenci OŠ Milojke Štrukelj v Novi Gorici  na tradicionalnem kostanjevem pikniku.

Otroci četrtega in petega razreda, razposajeni, igrivi in dobrosrčni. Učiteljici  Irena in Iris ljubeznivi, pozorni, sproščeni in strokovni. Profesor športne vzgoje Vasja, prijazen, dosleden in profesionalen. Vse to so kvalitete vseh naših prijateljev, s katerimi se obiskujemo in preživljamo kvalitetne ure dvakrat v šolskem letu. V jesenskem času nas oni povabijo na kostanjev piknik, v  pomladnem času pa mi njih v naš Center na češnjev piknik.

Mi 'Vipavci' (tako nas oni interno imenujejo) smo se letos že sedemnajsto leto veselili povabila na kostanjev piknik. Če bi nas vprašali, kaj nas že toliko let druži, bi vam mi odgovorili preprosto tako: »Dragoceno je to, da smo lepo sprejeti, otroci se družijo in uživajo, se sprejemajo, igrajo, osebnostno bogatijo in se še kaj naučijo.« Menimo, da tudi s takimi  dogodki prispevamo k  uresničevanju integracije otrok s posebnimi potrebami.

V teh sedemnajstih letih smo se družili ob skupnih delavnicah, plavanju, sprehodih po mestu, kulturnih programih, likovnih delavnicah in igrah v športni dvorani. Pred štirimi leti so nam učenci OŠ Milojke Štrukelj priredili male olimpijske igre. Prav te smo letos ponovili, in jih tradicionalno začeli s himno. 

Gledalcev na tribunah ni bilo, pa nič zato. Mi smo prijatelji, zato smo navijali drug za druge. Igre so bile strokovno in premišljeno pripravljene, zato so pri vseh lahko sodelovali tudi otroci CIRIUS - a v Vipavi.

Ob pogledu na športno vzdušje v dvorani, na žogice, ki letijo na vse strani, na otroke, ki morajo razdaljo preskakati sede na žogi, sploh ne opaziš, da so med njimi tudi naši - otroci s posebnimi potrebami. Zaradi gibalne oviranosti so še težje kos nalogam in morajo vložiti veliko več truda za dosego cilja. Kljub temu se znajo potruditi in veseliti.

Vlečenje vrvi je prišlo na vrsto na koncu in je bilo prava poslastica za tekmovalce, saj jim je še bolj dvignilo tekmovalnega duha.Sledilo je preštevanje rezultatov, razglasitev in že so predstavniki skupin stali na stopničkah. Namesto medalj so dobili vrečko bombonov, ki so jih razdelili svoji skupini.

Na koncu smo se vsi skupaj družili ob mizi na kateri so bile napolitanke, sadje in kostanji. Zadovoljni, da nam je tudi tokrat uspelo razveseliti otroke, smo malo poklepetali in veseli opazovali, kako naši otroci z roko v roki rastejo skupaj. Zapeli smo še našo pesem Prijatelja imam, si podali roke in rekli: »Vidimo se spomladi v CIRIUS - u v Vipavi!«

Zapisala Danica Benčina, specialna pedagoginja