Tako se je glasilo vabilo, ki sem ga prejela. Bila sem ga  zelo vesela. Takoj sem dvignila telefonsko slušalko in sporočila, da se bom srečanja udeležila. Nestrpno sem pričakovala dan, in premišljevala, koga bom po dolgih letih spet videla, in kaj vse si bomo imeli povedati. V zavodu so bili, in so še, učenci iz različnih krajev Slovenije. Z nekaterimi imam še danes stike. Občasno se slišimo po telefonu, si izmenjamo pozdrave in voščila. Tako sta me klicala bivša učenca Izidor iz Slov. Konjic in Nataša iz Maribora. Preverjala sta, če sem dobila vabilo in če bom prišla na srečanje. Ker nimam navade zamujati, sem tudi ta dan že 15 minut pred pričetkom vstopila na zavodsko dvorišče v Vipavi. Bil je lep sončen dan. Ravnateljica zavoda je povabljene sprejemala in pozdravljala, kar na dvorišču. Pred menoj je bilo zbranih že nekaj učencev s svojimi starši ter spremljevalcev. Ob srečanju so bili občutki zelo lepi, nepozabni, saj se z nekaterimi učenci nismo videli že več kot deset in celo dvajset let. Objemov in stiskov rok, ni bilo konca. Res enkratno. Toliko srečnih in nasmejanih obrazov, res ne srečaš vsak dan. Nepozaben je bil tudi občutek, da so se vsi  spomnili mojega imena. Ob obujanju spominov, niso pozabili povedati, kako so radi potrkali na vrata moje pisarne. Vedeli so, da si bom vzela čas zanje, jih potolažila, in če bom le mogla, uresničila njihove želje. Takrat še ni bilo mobilnih telefonov, zato so me  prosili, če lahko pokličem njihove starše, ker bi jim radi nekaj sporočili. Drugič, če jim nekaj fotokopiram, odpošljem pismo ali zavijem kakšno darilce, s katerim so hoteli presenetiti svojo najljubšo učiteljico, terapevtko ali medicinsko sestro, za njen rojstni dan.  

Na dvorišču nas je bilo iz minute v minuto vedno več. In vedno bolj smo bili glasni. V veselem razpoloženju, smo skoraj pozabili na slavnostno prireditev. Zato nas je ravnateljica opozorila, da bi bilo lepo, če bi vstopili v avlo zavoda. Učenci s strokovnimi delavci so nam pripravili lep – čudovit kulturni program. Vsem hvala za trud in iskrene čestitke. Ob zaključku prireditve nas je nagovoril tudi samostojni kulturni delavec Sten Vilar. V zavodu je imel že večkrat razne nastope za otroke. Zelo so se me dotaknile njegove besede, navajam:»Danes na nebu sije lepo, toplo sonce. Ko sem vas opazoval, sem bil ganjen, saj še nisem doživel, da bi bilo zbranih toliko srečnih, nasmejanih in s soncem obsijanih obrazov kot danes, med vami. Ostanite še naprej taki, in ponesite sonce še drugim«!

Nato smo si ogledali še zavodske prostore in stojnice z razstavljenimi lepimi ročnimi izdelki učencev zavoda. Vsak upokojenec je prejel tudi jubilejni izvod zavodskega glasila Studenček in darilce, ki ga bo spominjalo na to srečanje. Druženje smo nadaljevali ob prijetnem klepetu in okusnem kosilu, ki so ga za vse nas pripravile zavodske kuharice. Zato se v imenu vseh, iskreno zahvaljujem za povabilo, pozornost ter lep in nepozaben dan, ki smo ga skupaj preživeli.

Kako sem sama prišla v zavod, in zakaj se še vedno rada vračam, pa je druga zgodba. Zato vam jo bom na kratko predstavila. Zahvaliti se moram takratni ravnateljici zavoda ga. Veri Nardin. Povabila me je, in tudi uspela prepričati, da sem prekinila delo v ajdovski občinski upravi, in se zaposlila kot tajnica v zavodu v Vipavi. Ta odločitev ni bila lahka. Pred menoj je bilo le še 5 delovnih let do upokojitve. Zavodska vrata sem prestopila prav v mesecu juniju pred 23 leti. Obdajali so me mešani občutki. Predvsem me je skrbelo, kako bom zmogla, se vsakodnevno srečevati s temi otroki. Že ko sem jih srečala na ulicah Vipave, sem bila zelo ganjena. Moram priznati, da so bili vsi ti strahovi odveč. Ko te otroke spoznaš, jih moraš imeti rad. Že v kratkem času sem se uvedla v delo. Spoznala vse učence, sodelavce in zunanje strokovne sodelavce. In danes lahko rečem, da je bilo to obdobje v vsej moji 35-letni delovni dobi, najlepše. Z vsemi učenci in delavci smo se zelo lepo razumeli, predvsem pa iskreno sodelovali. Bili smo kot ena velika družina. Prav zato, je bilo slovo ob moji upokojitvi za nekatere učence, prehitro in nerazumljivo. Niso skrivali solza, in bilo jih je nekaj, ki me je pregovarjalo, da naj še ostanem. Solze so bile tudi v mojih očeh. Zato sem jim obljubila, da jih ne bom pozabila, in se bom v zavod še vračala. To obljubo še vedno držim in z veseljem se vračam v zavod in med mladostnike v Varstveno delovni center. Vesela sem bila tudi pozornosti in povabila, da sem lahko spremljala zavodske tekmovalce na 16. državnih poletnih igrah specialne olimpijade Slovenije, ki so bile junija 2012 v Vipavi.

Delo med otroki s posebnimi potrebami je bilo zame velika življenjska preizkušnja. Občudovala sem jih, kako so vztrajni, kaj vse znajo in zmorejo. Od njih sem se veliko naučila. Pokazali so mi, kako naj bo srečna in zadovoljna s tem, kar sem in kar, imam. Od takrat gledam na življenje, in vsakodnevne težave, z drugačnimi očmi. Te svoje bogate izkušnje rada delim z drugimi, če so znajdejo v kakršnikoli stiski.  

Vera Kodrič