Prekmurje, pretežno ravninska pokrajina na skrajnem SV delu naše domovine in nam Primorcem najbolj oddaljena, leži na levem bregu reke Mure, po kateri je tudi dobila ime. Zaradi geografske lege in politike je bilo to območje podvrženo raznarodovalnim uplivom od konca 11. st. dalje. Vsi ti dejavniki so vplivali na etnični in jezikovni značaj slovenskega Prekmurja, ki je obsegalo komaj 1.000 km2 in bilo ob koncu madžarske okupacije naseljeno s cca 90.000 prebivalci, ki so ohranili svoj slovenski značaj do priključitve h Kraljevini SHS leta 1919.

Čeprav so že v prvi polovici 19. st. obstajali poizkusi, da bi se  Prekmurci povezali z rojaki, so živeli precej samosvoje. K temu je prispevala turi verska različnost, saj so med njimi živeli tudi protestanti luterantske in kalvinske veroizpovedi.

Pritisk Madžarov in njihova želja, da bi iz mnogo narodne Ogrske ustvarili enorodno Madžarsko je bil tako velik, da so v šolski zakon iz leta 1908 vnesli določbo, da morajo nemadžarski otroci po končanem 4. razredu OŠ govoriti in pisati madžarsko.Narodno zavest je na prehodu iz 19.st. v 20. st. začela dvigovati skupina katoliških duhovnikov. Prava jezikovna in kulturna enotnost z vsemi Slovenci pa je dejansko začela nastajati šele po prvi svet.vojni.

V Prekmurju vlada dvojezičnost že od nekdaj, zato tudi lokalno narečje vsebuje mnogo madžarskih izposojenk.

Najprej smo se ustavili pri rastlinjakih Lušt v Renkovcih, kjer so nas seznanili z vzgojo paradižnika od sadik, ki jih dobijo iz Nizozemske, do končnega pridelka, ki ga razpošljejo po celi Sloveniji, saj so prisotni povsod, razen v Evro Spinu.Gretje s termalno vodo, zalivanje z deževnico jim vsekakor zmanjša stroške, tako, da je lokacija, kjer so rastlinjaki postavljeni, idealna. Podoben način vzgoje imajo tudi rastlinjaki orhidej in tropski vrt. Mladice

dobijo pravtako iz Nizozemske in nato jih sami vzgojijo v končno rastlino. Orhideje podjetja Ocean Orchids iz Dobrovnika so poznane tako po Sloveniji kot v tujini.

Lična rokodelska hiša PANNART ponuja izdelke značilne za to pokrajino iz ličja, gline, bučno olje , jabolčni kis…

Na poti proti Filovcem smo se na kosilu ustavili v poznani gostilni Pri Lujzi, kjer so nas za dobrodošlico pričakali s kozarcem vina, nato pa smo nadaljevali s kosilom in zaključili kot se spodobi s prekmursko gibanico.

Prijazni natakar nam je prebral v prekmurskem narečju sestavo prekmurskega špricerja, ki se glasi takole:

Vino in mineralna voda morajo skakati dolgo v zrak,

potem popiješ več gutljajev – polovico kozarca;

čez čas pa še polovico,

saj minerali so za telo,

vino pa za dobri volo.

Nadaljevali smo ogled rokodelske hiše v Filovcih. Podatek, da je tu delalo pred prvo sv. vojno 90 lončarskih mojstrov, leta 1992 pa naj bi jih bilo v vsem Prekmurju le še šest,  je dovolj zgovoren. Ročno izdelavo so zamenjali stroji, pa tudi sami materiali posode so se spreminjali. V Filovcih so bili lončarski mojstri tako priznani, saj so za uk potrebovali tri leta,  da jim je cesarica Marija Terezija dovolila, da so lahko izdelovali lončeno posodo brez lončarske obrti. Po letu 1922 so v Filovcih ustanovili lončarsko zadrugo, ki je bila registrirana pri mariborskem okrožnem sodišču. Mesečno so plačevali po dinar članarine, plačevati pa so začeli tudi davek. Po ogledu lepo obnovljenih cimprač, kjer ima vse prvobitno podobo, tudi nekdanja črna kuhinja, nam je lončar pokazal praktično tudi oblikovanje posode iz sveže gline. Možnost nakupa so nekateri izkoristili in nakupili nekaj posode  in pekačev

v katerih bo jed zagotovo okusnejša.

Pot nas je vodila proti Murski Soboti in Bogojini, kjer smo si še od znotraj ogledali Plečnikovo delo rimskokatoliško cerkev - Cerkev Gospodovega vnebohoda. Zanimiva za ogled je tudi zaradi tega, ker je v celoti delo domačih mojstrov. Lončeni krožniki na hrastovem stropu in vrči na glavnem oltarju so delo domačih lončarjev iz  Filovec in Bogojine.

Že na poti proti domu so nam zadišali trojanski krofi. Še eno gasilsko za spomin, polne vrečke dišečih krofov tako, da se je naš voznik Aleš verjetno še drugi dan spomnil na vipavske upokojence.

Mirjam Graovac