Logo MojaObčina.si
DANES
15°C
8°C
JUTRI
19°C
8°C
Oceni objavo

'Sladki' novembrski utrinki

Mesec november je čas, ki ga diabetiki doživljamo nekoliko bolj osebno kot pa december. Ta je prežet že z novoletnimi prazniki, družinsko idilo, barvnimi lučkami in pecivom. Predvsem pa s povečanim sladkorjem v krvi.

Štirinajsti november je posvečen svetovnemu dnevu diabetesa. Vse več je bolnikov po svetu. V Sloveniji nas je že 150.000. V manjšini so tisti, ki jih je bolezen mlade prizadela, največ pa nas je takih, ki smo jo sami zakrivili z 'dolce vita'. Res je, da smo mnogi še zdravi gensko nagnjeni k diabetesu. S pametnim življenjem, prehrano in gibanjem bi se dalo izogniti tej bolezni, a kaj ko ne znamo biti v pravem času disciplinirani in nas ne moti prevelik obseg pasu - prav ta je pokazatelj, da se bliža diabetes.

Toliko o tem, ker ni namen pisati o bolezni ampak o državni proslavi dneva diabetesa. Letos so jo pripravili na Jesenicah. Udeležili sva se je dve članici našega društva in sicer Milena Ličen in predsednica. Prejeli smo pohvalo društvu za sodelovanje pri šolskem tekmovanju v znanju diabetesa.

O sami proslavi moram reči, da se je lepše najbrž ne da izvesti. Na visokem intelektualnem nivoju, z dovršeno režijo in domačimi gledališčniki. Pot iz Vipave na Jesenice ni bila zaman. Vtisi so tako lepi, da bi šla zopet in zopet na tak kulturni dogodek.

Program našega društva zajema tri enodnevne obiske toplic po Sloveniji. Te dni se nas je zbralo za poln avtobus in šli smo v kopališče Bernardin v Portorož. Moram reči, da je tam zelo lepo, čista morska voda, prijazno osebje. Ob dopoldan je bilo, kot bi mignil. V taverni poleg kopališča nas je čakalo kosilo. Omenjam ga zato, ker želim povedati, da bolj prijaznega osebja še nismo srečali. Od kuharjev do natakarjev, vsi so se trudili, da bi nam bilo lepo in bi bili zadovoljni. Razmišljala sem, kako malo prijaznosti je treba pokazati, da osrečiš ljudi. Dovolj so storili, da smo se odločili, da prihodnje leto zopet obiščemo Bernardin. Še več, vsem skupinam diabetikov bi priporočila, naj gredo tja in sami zberejo vtise.

Od tam smo šli v Piran. Mnogi med nami smo ga videli na osnovnošolskih izletih. Ni bilo časa obiskati Pomorski muzej, šli smo pa v Akvarij in uživali ob pogledu na ribe. Nekatere so nas tako prisrčno žicale za hrano, da se zresniš ko opaziš, kako velika je moč narave - »beri hrane«.

Seveda smo stopili tudi v tiste dolge temačne in ozke uličice mesta, ki je doživljalo zgodovino na čisto svoj način. Mnogo polknic se odpre le v poletnih mesecih, ko je sezona turizma. Njihovi gospodarji živijo drugod po domovini. Le Tartini stoji na svojem mestu in opazuje nas, čas, ki ga zaznamujemo zelo drugače, kot ga je on in njegovi sodobniki.

Piran je mesto, ki ga ne moreš spoznati v dveh urah. Prihodnje leto ga bomo obiskali vodeno in veliko več izvedeli o njem. Utrujeni smo se odpeljali proti domu. Zadovoljni z vsem doživetim, predvsem pa srečni zaradi druženja, ki nam ogromno pomeni. Naša prijateljstva se z leti poglabljajo in to je tisto, zaradi česa je vredno biti član društva sladkornih bolnikov Ajdovščine in Vipave.

Sonja Groznik

 

 

Oglejte si tudi