Zadnjo sončno septembrsko nedeljo je Športno društvo Hudournik Goče izkoristilo za osvojitev 1779 m visokega Snežnika. Pot nas je z Goč peljala po Krasu do Ilirske Bistrice, kjer smo iz centra mesta zavili proti Sviščakom. Avtobus nas je pripeljal vse do doma na Sviščakih, ki stoji na robu gozdne jase pod vznožjem Snežnika. Od planinskega doma smo prečkali travnik v smeri smerokaza za Snežnik, se sprehodili mimo hiš in naprej sledili markacijam. Malo višje se je naša pot za kratek čas združila s cesto, dokler nismo pri majhni kapelici zavili desno na gozdno pot, ki se je sprva rahlo vzpenjala po gozdu, potem pa nas je pripeljala do sedla, kjer nas je čakal kup drv. Tradicija je, da vsak nese na vrh po eno poleno in tudi mi smo se tega držali. Kmalu smo ugledali kočo na vrhu Snežnika, ki se je dvigala nad nami. Od tu naprej se je pokrajina spremenila, družbo so nam na obeh straneh poti delali pritlikavi borovci, pogled na morje pa nam je dal ponovni zagon. Z višino se je krepil tudi veter, ki je nekakšen zaščitni znak Snežnika. Sam vrh ob lepem sončnem dnevu, takem kot smo ga imeli tokrat, ponuja pogled na najvišje vrhove. V koči, ki je bila v nedeljo odprta, smo se ogreli s toplim čajem in okrepčali z malico, nato pa vrnili v dolino. V Ilirski Bistrici smo se udeležili svete maše v cerkvi svetega Petra, ki stoji na vrhu dominantnega griča nad Trnovim. Mašo je vodil domačin z Goč, župnik Stanko Fajdiga. Po končani maši smo si privoščili odličen sladoled, si ogledali še cerkev Svetega Jurija in se prijetno utrujeni odpravili domov.

Anja Godnič