Naši predniki so poznali, spoštovali in upoštevali svojevrsten ritem in dihanje narave, katere del so bili v času svojih življenj. Danes tega naravnega ritma ni več. Prav tako tudi ni več časa za izvirno slovensko etnološko in literarno sporočilo, saj k nam z velikimi koraki vdirajo besede in običaji anglosaškega izvora, ki z duhovno vsebino pomladnih običajev nimajo nič skupnega. Pozabljamo pa na stara praznovanja, ki so del slovenske kulturne dediščine. Eno takšnih je tudi gregorjevo.

Po krivici zapostavljeno in prezrto gregorjevo si je Alenka Skupek izbrala za rdečo nit , v katero je poleg etnoloških vsebin vpletla svoje najboljše in nagrajene sonete, ki so zbrani v pesniški zbirki Rožnato svitanje. Da Rožnato svitanje ni le priložnostna knjiga, ampak mnogo več, dokazujejo zahtevne sonetne oblike, ki so bile s strani strokovnih komisij na različnih mednarodnih in državnih natečajih nagrajene s številnimi nagradami. Po mnenju publike, ki spremlja avtoričino ustvarjanje, in sodeč po nagradah strokovnih komisij, je Rožnato svitanje umetniški užitek in filozofski prispevek k ženskemu jazu in bistvu bivanja. Kaj je naš odnos do časa, do ljubezni  in do vrednot - to je tisto, kar daje zbirki Rožnato svitanje poseben pečat. Zahtevno večplastno sporočilnost sonetov je avtorica mojstrsko prepletla z etnološko vsebino slovenskega gregorjevega, ki poleg snubljenja in ljubezni, velja tudi za praznovanje  rokodelcev, zidarjev, učiteljev, glasbenikov, predic in vseh, ki so z začetkom pomladi in z daljšanjem dnevov začeli opravljati delo pri ugasnjeni umetni svetlobi. Za maloštevilne obiskovalce je bilo nepozabno spuščanje lesenih čolničkov s prižganimi svečkami po reki Vipavi. Goreče lučke so odnesle večplastno sporočilnost v svet. Jo bomo razumeli?
V drugem delu večera smo bili obiskovalci prireditve v prečudoviti kraški jami, ki je del Gostišča Podskala, priča še eni bajki. Najemnik Gostišča Podskala, Dragan Petrović, je avtorici sonetnega cikla Kamnita bajka brezplačno ponudil steno svojega lokala za trajno razstavo uokvirjenih sonetov. Tako jih je avtorica podarila sedanjim in bodočim obiskovalcem Podskale. Rdeča nit cikla je minljivost telesnega in neminljivost tega, kar je ustvaril človeški duh. Sonetni cikel sestavljajo štirje soneti, ki še zdaleč niso priložnostni.

Avtorica je njihovo večplastno vsebino odkrila obiskovalcem.

Prvi, z naslovom Ob izviru je napisan kot vodni in življenjski krog, ki se nikoli ne konča. Skalnata samota, s katero se sonet začne, ni le samota  nanoških kamnitih sten, izpod katerih izvirata reka in avtoričina ustvarjalnost. To je istočasno tudi samota nerazumljene ustvarjalke, katere življenje se, tako kot reka, steka proti izlivu, a se kot vodni krog vedno znova vrača na začetek, pod skalo, kjer je ostala izgubljena mladost in vedno znova najdena ljubezen …
V drugem sonetu z naslovom V parku nam avtorica sporoča, da sta ves baročni blišč, sijaj in bogastvo za človekovo srečo nepomembna. Vse materialno bomo morali s smrtjo zapustiti. Ostalo bo le to, kar je duhovne narave. Grof Lanthieri, sedeč pod platano v vipavskem parku, se v sonetu ne more sprijazniti s tem. Se moremo mi?

Posebno družbeno kritično je naravnan četrti sonet, ki je napisan v obliki namišljenega in izmišljenega pisma, ki ga italijanski satirik Carlo Goldoni po vrnitvi iz Lanthierijevega dvorca v Italijo piše grofu Lanthieriju. Satirična ost soneta je uperjena na razlike med bogatimi in revnimi – ne le v baroku, ampak tudi danes.
Posebno čast je z obiskom prireditve avtorici izkazal v Ljubljani živeči Andrej Rant, upokojeni dr. stomatologije, pesnik  in predsednik Literarne sekcije Društva Svetovni slovenski kongres, ki združuje Slovence vseh celin. Izvedeli smo, da je tudi avtorica nedavno postala članica tega društva. Upamo, da je ne bomo izgubili in da bo še naprej ostala 'naša'.
Ob koncu duhovno bogatega in organizacijsko odlično izpeljanega večera je Alenka Skupek pozvala vse Vipavce, ob reki Vipavi živeče ljudi, predstavnike Občinskega sveta občine Vipava in Turistično informacijskega centra Vipava, da bi za turistično poživitev Vipavske doline in za izrabo prekrasnega ambienta ob izvirih Vipave, podobne etnološko literarne prireditve postale tradicionalne. Kot nam je v sodelovanju z Draganom Petrovičem dokazala, je za izpeljavo dogodka bolj kot kup denarja potrebno povezovanje podobno mislečih, zagnanih in ustvarjalnih ljudi, ki želijo, da bi prekrasni naravni kotički Vipavske doline dobili nove, izvirno in izvorno naše vsebine.  

Mojca Čuk