Letošnji 5. dvodnevni družinski tabor, ki je namenjen družinam s predšolskimi otroki, je torej potekal na Taboru nad Vrabčami in se ga je udeležilo 13 družin – 56 udeležencev.
Prvi dan smo si zadali za cilj osvojitev vrha Ter (673 m), ki je najvišji vrh sežanske občine. Čeprav nismo opravili velike višinske razlike, je bila deset kilometrov dolga pot za malčke kar resen zalogaj. Zato smo si pot krajšali z raznimi aktivnostmi: ko je vzpon postal najbolj hud, nas je Gabrijela Žgur zanimirala s pravljico o gozdnem škratu. Na vrhu Tera pod bori pa sta Erik Fabčič in Aleš Bratož s Kosovelovimi besedami pripravila kratek kulturni utrinek za starše. Na spustu je imel Marko Nabergoj krajšo orientacijsko lekcijo, ki je bila uvod v miselno družabno igro. Krožna pot nas je vodila na Veliko Polje, kjer smo se pourili v kegljanju.
Po vrnitvi v tabor nam je astronom Erik Černigoj buril domišljijo pri opazovanju sončnih peg, kasneje na večernem nebu pa je največ pozornosti požel planet Saturn z lepo vidnim obročkom. Večer smo zaključili kot se spodobi ob tabornem ognju, kjer so zadonele pretežno hribovske pesmi: Planike tri, Pod rožnato planino, Siva pot …
V nedeljo smo se spustili v vas Griže. Mašo, ki je zaradi prevelike udeležbe potekala kar pred cerkvijo sv. Martina, je daroval domači duhovnik Bogomir Trošt. Na taboru so potekale tudi razne družabne in športne aktivnosti, najbolj pa nas je izmučil nogomet, kjer smo v duhu svetovnega prvenstva res dali vse od sebe.
Da smo se imeli lepo in prijetno, smo bili zaslužni vsi udeleženci, ker smo vsak po svoje poskrbeli za prijetno vzdušje in se prijeli dela po potrebi. Najbolj pa prav gotovo Boštjan Nabergoj – vodja tabora, Aleš Bratož – tehnični vodja z njegovo desno roko Brankom Troštom ter Janja Trošt – šefica kuhinje. Po vsebini in številčni udeležbi je bil družinski tabor eden od bolj uspelih letošnjih društvenih aktivnosti in v valu navdušenja so se pojavljali pozivi k podaljšanju tabora vsaj za kakšen dan.
Povsod kamor greš, dobiš kaj lepega, samo oči je treba imeti odprte. Tokrat smo se čudili nad stvarmi, ki so tako rekoč na domačem pragu. Kot planince, ki smo najbolj vajeni skal, nas je tudi tokrat najbolj pritegnil kamen. A tokrat obdelan s človeško roko, pa naj je šlo za primere kraške renesanse ali novodobne umetnine lokalnih kamnosekov. Za najmlajše pa je ob vsem pestrem dogajanju bila mogoče še najbolj vznemirljiva včerna priprava na spanje v šotorih.
Marko Nabergoj




