Izberi drugo občino
Nazadnje izbrane občine

Poišči občino

Registracija
Napoved za sobota, 21.04.2018

delno oblačno
Ponoči bo jasno. Najnižje jutranje temperature bodo od 4 do 10 °C.
6°C | 26°C
nedelja, 22.04.2018
7°C | 27°C
ponedeljek, 23.04.2018
8°C | 26°C
torek, 24.04.2018
9°C | 25°C
Opozorila
Petek, 20.4.2018 ob 18h
Dodatnega opozorila ni.
6°C
26°C
delno oblačno
Nahajaš se tukaj: Novice

VINKO MÖDERNDORFER V KNJIŽNICI DR. TONETA ......


KULTURA

| |
22.05.2017      8:03
A A

VINKO MÖDERNDORFER V KNJIŽNICI DR. TONETA PRETNARJA


V torek, 25. 4. 2017, smo se značkarji odpravili v Knjižnico dr. Toneta Pretnarja. Gre že za tradicionalno srečanje vseh treh tržiških osnovnih šol. Učenci, pridni bralci v tem šolskem letu, so poslušali zanimiv pogovor knjižničarke Sabine Šolar in pisatelja, dramatika, režiserja … Vinka Möderndorferja. Mnogi ga imenujejo za umetniškega poliglota, saj je na tem področju vsestranski.


Deli:

Zase pravi, da sprva ni imel želje postati pisatelj. Želel si je postati policist, in sicer že v 6. razredu. Rad ima filme, posebno so mu pri srcu filmi o policistih. Vpisati se je želel v srednjo kadetsko šolo v Tacnu, a ga zaradi dioptrije in nošenja očal niso sprejeli. Bil je zelo razočaran zaradi tega. A v življenju se nam vedno ne posreči. Pravi, da je vedno imel čut za pisanje. Imel je dar, a biti policist je druga vzgoja. Lahko da bi pisal precej bolj sramežljivo ali bi začel s pisanjem kasneje. Dar lahko tudi zapraviš, če ga ne izkoristiš. Če hočeš biti slikar, ne smeš postati računovodja. Torej je imel srečo, da ni postal policist, saj je sedaj vse to in še več: policist, detektiv, forenzik. Mama ga je nato brez njegove vednosti vpisala na gimnazijo. Ljubezen do igralstva mu je vzbudila leto dni starejša gimnazijka, s katero je šel na AGRFT na sprejemne izpite in tam je izvedel, da obstaja tudi študij režije.
Pravi, da je začel kot pesnik, pri katerih, prizna, si je malo »izposodil« kak verz ali dva in napisal pesem malo spremenjeno. Verze je dekletom pisal tudi v spominske knjige in bile so navdušene. Njegova sestra Vita Mavrič poje pesmi, ki jih ji je on napisal.

Tako pisanje kot gledališče ima enako rad. Do obeh čuti enako ljubezen.

Piše od svojega 15. leta in vedno. Najprej veliko razmišlja, potem pade v pravo razpoloženje, saj je čas pred pisanjem zelo pomemben, primerjal ga je z nosečnostjo. V tem času pisatelj išče prave podobe, nosi v sebi zgodbo, like, oblikuje značaje. Veliko raziskuje, za knjigo Kit na plaži je hodil v Ljubljani v lokal Druga violina in opazoval ljudi z downovim sindromom in se pogovarjal z njimi. Zgodba se počasi v pisatelju oblikuje, a konca še ne pozna. Podrobnosti sproti napiše, značaji nastajajo, kot bi oni pisali sami o sebi. Ko izmišljeni osebi da neke značilnosti, postanejo živi. Pisatelj vedno piše o sebi in je skrit v več likih, vendar preoblikovano.

Knjig ne piše po naročilu, tudi v gledališču ne, le za temo o nasilju med sošolci je dobil predlog in je napisal dramo.

Večjo tremo ima, kadar piše za mladostnike, saj je junak vrstnik, najstnik. Piše enako kot za odrasle in to od pisatelja zahteva enak napor.

Sam zelo rad bere poezijo. Všeč so mu pesmi Srečka Kosovela in zbirka Integrali, ki je zelo zrela knjiga, čeprav je pesnik umrl star komaj 22 let. Prežarjena je z neko mladostjo, kritičnostjo in jo zelo priporoča v branje. Zaradi Kosovela je tudi sam postal najprej pesnik. Blazno dobre se mu zdijo kriminalke, npr. Agatha Christie. Ne mara slabe literature in tega, kadar se mu zgodba ne posreči. Ne mara tudi komercialnosti in pisanja zaradi le-te. Na vprašanje, ali je sam ležeren, odgovarja, da imamo vsi dva obraza ali več in da s tem ni nič narobe. Naše življenje zahteva od nas, da se drugače obnašamo, kadar smo sami, v družbi prijateljev ipd.

Počitnice se mu zdijo izguba časa. Ker dela nekaj, kar ima rad, dela, tudi če mu ne plačajo, zato ne potrebuje počitnic. Ker ne hodi na počitnice, ima veliko časa. Pomembno je, da v življenju počnemo to, kar radi delamo.  Zanj so hobi knjige. Vsako soboto hodi v knjižnico in knjigarno namesto v park. Knjig ne zbira, čeprav jih ima veliko. So najboljši človekov prijatelj in te zvesto čakajo na polici.

Njegove knjige predstavljajo nepopoln svet in vse nimajo srečnega konca. Kadar razmišlja o problemu, ne razrešuje težav, ampak pomaga pri razreševanju. Svet ni popoln. Pove nekaj, kar svetu manjka. S pripovedovanjem lahko naredi nekaj dobrega. Če ne bi bil pisatelj, bi bil učitelj, saj je hodil na pedagoško fakulteto.

V knjigi Kit na plaži imajo otroci drugačen odnos do drugačnih oz. otrok s posebnimi potrebami. Male stvari spremenijo svet. Pri ljudeh s tem sindromom gre za napako v kromosomih, a so ponavadi zelo simpatični in tudi niso manj inteligentni, kot si predstavljajo nekateri ljudje. Imajo smisel za glasbo, ritem, ples, a verjetno nikoli ne bodo glasbeniki. Za starše je zelo težko, saj imajo otroka radi in jih prizadene, da jih okolje doživlja drugače. »Normalni« smo problem, ker se do teh ljudi obnašamo drugače. Bratje in sestre se počutijo, da nimajo normalnih bratov in sester. A vsi smo drugačni. Drugačnost je lahko bogastvo. Oni nam lahko veliko dajo. Glavna junakinja si ne upa povedati za brata, saj je v takih letih. Starši v drugega otroka vložijo vse svoje ambicije in to počnejo nezavedno. Nika se s tem sooči, vse se reši. Brat pride z njo v šolo. Igorja je opisoval z veliko sočutja in ta lik mu je najbolj pri srcu.

Čas nastajanja knjige je lahko tudi več let. Pred pisanjem je pomemben čas pred pisanjem. V romanu  Kot v filmu je o temi razmišljal več let. Včasih traja tudi 20 let, da zgodba dozori. Dela 5 ur na dan, pri tem ne sme niti v trgovino, da ostane popolnoma zbran. Pove, da v petih urah napiše 4 strani, da so v redu. To imenuje pisateljsko normo. Tako se piše roman, ki ima od 300 000 do 500 000 znakov. Takšen je njegov postopek, a je na koncu vedno izčrpan, kot bi kopal v rudniku. Vsak poklic, ki veliko daje, če ga opravljaš s srcem, te zares utrudi. To imenuje sladka utrujenost in je zelo dober občutek.

Strinja se, da je novejša tehnologija dobra in celo nujna, a jo uporablja le namesto pisalnega stroja in nove tehnike ne obvlada veliko. Podatke iz zgodovine enostavneje poišče preko računalnika. Paziti je treba le, da ne postaneš zasvojen.

Tudi njegov ded je pisal. Po ziljskem izročilu je zapisal Mojco Pokrajculjo in svoji hčerki, njegovi mami, dal ime Mojca.

Razmišlja o tretji knjigi za mladino, ki naj bi govorila o 11-letnem sošolcu in njegovem prijatelju, s katerim skupaj hodita v šolo.

Za sočutje pravi, da pomeni hojo skozi življenje in čutenje tuje bolečine. Tega primanjkuje. Smo egoisti in sami zase. Za Gašperja – iz knjige Kot v filmu – pravi, da je uporabil lik svojega nečaka.

Veliko je spominov na njegova najstniška leta, črpa pa snov tudi iz življenja mladih.

V življenju je treba gledati in videti. Tako kot je dejala lisica v Malem princu: Treba je gledati s srcem. Druge knjige so mu velik navdih.

O svojih spisih v šoli pravi, da ne mara slovnice in je pravopis včasih problem. A pisanje je bilo nekaj, na kar je bil ponosen. Imel je, česar drugi niso imeli. Veliko mu je pomenila pohvala. Rad je bral knjigo Vinetou Karla Maya in Piko Nogavičko. Pri branju ga je spodbujala tudi mama, ki je rada brala. Dovolila mu je celo, da ni šel v šolo, kadar je bral zanimivo knjigo, in mu je napisala za tisti dan opravičilo, kar se sicer ni zgodilo pogosto. Zdelo se ji je, da nobena knjiga ni neprimerna za njenega sina. Za obisk kina v poznih večernih urah je nekoč skoraj dobil ukor, a ga je mama tudi pri tem podpirala. Stripi so včasih zapostavljeni. Obstaja pa lahko slab strip tako kot film ali slaba knjiga. To mejo si moramo sami postaviti. Pravi, da je slaba knjiga tista, pri kateri prenehaš z branjem po 50. straneh branja. Kot oče 34-letne hčerke marsikdaj dela napake, a ravna podobno kot njegova mama. S hčerko se  dobro razumeta, nanjo ni bilo potrebno nikoli povzdigniti glasu. A hči ne bere rada, čeprav je rasla s knjigami, nima pa enake strasti kot oče.  

Na koncu pravi, da vse, kar piše, je res in nič ni res. Svojo knjigo trikrat popravlja, preden jo pošlje uredniku v branje. Nato jo prebira in korigira še približno sedemkrat, a nato jo odloži in je ne prebira nikoli več.

 

 

Po pogovoru zapisala: Azemina Cinac, prof.

 




0 (Bodi prvi!)
Oceni članek

Povezani članki
ŽELIŠ BITI TUDI V BODOČE NA TEKOČEM S TEM, KAR OBJAVI KNJIŽNICA DR.TONETA PRETNARJA? x
Naroči se na e-obveščanje in ostani v stiku z nami in ne zamudi več nobene pomembne novice ali dogodka!

100 % skrbno bomo varovali vašo zasebnost in odjavili se boste lahko kadarkoli!
Komentiraj novico

Za komentiranje morate biti prijavljeni. Še nimate uporabniškega imena in gesla? Registrirajte se!
Komentarji 0 komentarjev
Za ta prispevek še ni dodanih komentarjev. Bodi prvi!


Koledar dogodkov Preglej vse
April 20 21 22 23 24 25 26 27 28 29
21.04.2018 | Kultura
Koncert KD Hiša čez cesto

Bodite prvi pri oddaji mnenja.

Radio v živo