Z otroki sem se usedla v naš jutranji krog, kot to naredimo običajno. Vprašala sem jih, ali so se že kdaj pogovarjali z rižem. Začeli so se smejati. Pa sem jih vprašala, ali bi se radi pogovarjali z rižem, v naši igralnici. Vsi otroci so se navdušeno strinjali. V kuhinji smo prosili kuharje, da nam skuhajo riž, ki smo ga potem enakomerno porazdelili v tri prazne kozarce. Na en kozarec smo napisali grde besede, na drugega lepe besede, na tretjega pa smo zapisali besedo ignoriranje. Nato je vsak izmed otrok povedal eno lepo in eno grdo besedo. Tretji kozarec smo ignorirali, in ga dali na okensko polico. Tak postopek smo v jutranjem krogu izvajali vsak dan, dokler nismo opazili prvih sprememb. Po skoraj 14 dneh našega poskusa je kozarec, na katerem je pisalo ignoriranje, začel plesneti. Otroci so bili nad tem presenečeni. Preostala kozarca nista imela nobenih sprememb. Po končanem enem mesecu smo poskus v oddelku zaključili. Rezultati so ostali enaki kot po 14 dneh poskusa.

Naše končne ugotovitve so bile, da je najhujša oblika nekega odnosa, ko nekoga ignoriraš, in da tega ne bomo počeli. Vedno se stvari rešijo s pogovorom. Besede bolijo, grde bolj kot dobre, a našim otrokom je bilo zelo težko govoriti grde besede, ker tega niso navajeni. In zato niso bili iskreni in odkriti, ko so rižu govorili grde besede. Če bi bili, bi tudi ta riž počasi začel gniti. Na koncu smo ugotovili, da je bil poskus z rižem vsem všeč, in so ga nekateri otroci ponovili tudi doma.

ODNOSI

Riž smo vsak dan opazovali,

se z njim pogovarjali in se spraševali.

Kaj se bo zgodilo, se bo sploh kaj spremenilo.

Ko riž je malo zgnil, se naš obraz je razjasnil.

Ignoriranje je najslabša navada, ki človeku pripada.

Bodimo raje iskreni ljudje in življenje lepše bo za vse.

Zapisala: Tina Lasnik, vzgojiteljica v enoti Križe Vrtca Tržič