Tržiška četa je z oboroženim uporom proti okupatorju pričela 31. julija 1941. Po nekaj uspešno izvedenih akcijah, je četa odšla na Veliko Poljano pod Storžič in se tam 3. avgusta 1941 sešla s Kranjsko četo. Žal sta partizane na tem mestu odkrila dva nemška vohuna. Zaradi tega sta četi še isti dan zapustili Veliko Poljano in se nastanili v Verbičevi lovski koči, pod Storžičem. Tako so naslednji dan ustanovili Storžiški bataljon. Glavnina bataljona je takoj po ustanovitvi odšla proti Begunjam, da bi pomagala Cankarjevemu bataljonu pri osvoboditvi jetnikov iz zaporov. 

V koči pa je ostalo 21 partizanov, ki so bili večinoma neoboroženi. Te so Nemci 5. avgusta 1941 pred četrto uro zjutraj s pomočjo izdajalcev, obkolili in napadli. V spopadu je padlo osem partizanov katerih imena so vklesana  v Šorlijev spomenik (Jože JANEŽIČ, Peter AHAČIČ, Marija BEČAN, Marija ŠTEFE, Marija SOLNAR, Anton GUČEK, Jože GRADIŠAR in Andrej KMET), nad katerimi se je okupator zverinsko znesel in jih zmetal v gorečo kočo. 

Po prvem obdobju začetnega in nadvse težavnega uporniškega delovanja na tem območju, so preostali borci Storžiškega bataljona oktobra 1941 odšli na desno stran Save, kjer so se vključili v že prej omenjeni Cankarjev bataljon. V tem bataljonu so med drugim decembra 1941 sodelovali v Poljanski vstaji, v začetku januarja 1942 pa tudi v legendarni Dražgoški bitki.