Na pot smo se na vročo poletno nedeljo 19. junija kar ekipno, s kombijem, odpravili zgodaj popoldne in se v Štanjelu z butaji na rami najprej ohladili s sprehodom skozi prelep Ferrarijev vrt, nato pa s hladno pijačo na terasi pod trto, z edinstvenim razgledom na Kras. Tako lepo je bilo ... smo kar težko pravi čas prišli v svečano pripravljeno viteško dvorano na gradu.

Organizatorji festivala JSKD Sežana, Jelena Sitar in Igor Cvetko z njunim Gledališčem Zapik ter kamišibajkarji s kraškega konca so si zamislili dogodek, zaznamovan s pestrostjo slovenskih narečij in zgodb. In pričakovanja so se izpolnila: zbrali smo se kamišibajkarji s Primorske, Dolenjske, Bele Krajine, Štajerske in Gorenjske. Še enkrat se je potrdilo utemeljeno navdušenje nad živostjo narečij in tudi kamišibajem, ki z njimi kot medij tako dobro funkcionira. Narečja so res fascinantna. Prvinska. Pristna. Vsa pohvala organizatorjem za idejo in izvedbo. Gorenjci smo bili za ostale predstavnike pokrajin majhno presenečenje. Organizatorji so nam pripisali svežino, karizmo in pravi zagon, zato smo bili sprejeti z navdušenjem. Kristina je s svojo Torto, hudomušnim kamišibajem o svežem kravjeku na Kofcah, poskrbela za obilo smeha, ki se je z Bojanovo Človeško ribico, unikatno odpeto zgodbo o preobrazbi zlate ribice v človeško, kot jo je opisal Andrej Rozman – Roza, stopnjeval v pravo krohotanje, Marko pa je zaokrožil večer s prigodo o zmrznjenem piščancu, ki izgine z balkona tržiške stolpnice. Nepozabno – in upamo, da še kdaj!