Izberi drugo občino
Nazadnje izbrane občine

Poišči občino

Registracija
Napoved za sobota, 21.07.2018

pretežno oblačno
Popoldne bo delno jasno s spremenljivo oblačnostjo. Pojavljale se bodo krajevne plohe in nevihte, ki se bodo nadaljevale tudi v noč. Nekatere bodo lahko močnejše. Najvišje dnevne temperature bodo od 26 do 30, v severozahodni Sloveniji okoli 25 °C.
17°C | 28°C
nedelja, 22.07.2018
15°C | 26°C
ponedeljek, 23.07.2018
17°C | 29°C
torek, 24.07.2018
15°C | 27°C
sreda, 25.07.2018
15°C | 28°C
Opozorila
Sobota, 21.7.2018 ob 13h
Dodatnega opozorila ni.
17°C
28°C
pretežno oblačno
Nahajaš se tukaj: Novice Obvestila Dogodki

...


DOGODKI

| |
13.06.2017      9:50
A A

»Storili bomo vse, da grozot, ki ste jih doživljali, ne bo doživljal nihče več.«


Spominska slovesnost ob 72. obletnici osvoboditve koncentracijskega taborišča pod Ljubeljem. Slavnostna govornica – Vlasta Nussdorfer, varuhinja človekovih pravic.


foto: Iztok Pipan
foto: Iztok Pipan
Deli:

Spominski park Mauthausen pod Ljubeljem, 10. junij 2017 – »Vsaka obletnica obeleževanja spomina na žrtve holokavsta in žrtve vseh taborišč smrti je hkrati tudi spomin na izjemno moč besede, ki je na samem začetku vodilo vsem nosilcem zla in krvnikom nedolžnih ljudi. Zato se je treba upreti vsem besedam, s katerimi sejemo sovraštvo, nestrpnost ali prenapetost. Obletnica je velik opomin vsem nam živečim, da budno presojamo vrednost spoznanj, ki nam jih zgodovina nenehno ponuja. Je priložnost, da se jasno opredelimo, naredimo kaj za sočloveka v stiski, da koga spomnimo in opomnimo, zlasti mlade, ki jim je bil mir tako rekoč položen v zibko.,« je v slavnostnem nagovoru Vlasta Nussdorfer spomnila na pomen obujanja spominov na vsakoletni spominski slovesnosti ob obletnici osvoboditve delovnega taborišča Ljubelj, edinega taborišča na slovenskem ozemlju v času druge svetovne vojne.

Na slovesnosti se spominjamo na vse žrtve mučenja, poniževanja, prisilnega dela in izničenja slehernega dostojanstva med drugo svetovno vojno. Prek šestdeset tisoč Slovencev je bilo v evropskih taboriščih, največ pa v Mauthausnu, katerega podružnica je bilo tudi taborišče Ljubelj. Prve internirance so pripeljali vanj meseca julija leta 1943. Največ je bilo Francozov, poleg njih pa še Poljaki, Rusi, Jugoslovani, Čehi, Norvežani, Grki, Belgijci, Italijani, Nizozemci, Luksemburžani, Nemci, Avstrijci. Večina je bila političnih zapornikov, nekateri pa so bili internirani zaradi zavračanja prisilnega dela ali zajeti v racijah. Nemcem in Avstrijcem z zločinsko preteklostjo so dodelili vodstvene naloge oziroma lažja dela. Kljub prepovedi stikov so civilni delavci ujetnikom pomagali: s tihotapljenjem pošte in paketov so jim omogočili zvezo z njihovimi družinami. Na pomen podpore ujetnikom s strani domačinov je opozoril tudi gost iz Francije, Daniel Simon, predsednik društva Amicale nationale de Mauthausen et ses komandos in poudaril, da ni nobene razlike med talci, ki so bili umorjeni in mučenimi v Mont-Valérienu ali drugje ter deportiranci, ki so iz vseh koncev Evrope prišli tudi do nas: »Druga svetovna vojna, vsaj v Evropi, ni bila spopad med nacionalizmi: bila je v prvi vrsti ideološki boj, boj humanizma zoper tiranijo ksenofobije fašističnih režimov. Tržičani so v ljubeljskih ujetnikih prepoznali kamerade, tovariše v boju,« je še dodal Daniel Simon. Spomnil je še na francoskega deportiranca v Ljubelju, Henrija Hochmana, ki je umrl lansko leto. Po rodu je bil poljski Jud, francoski odpornik. V času nemške okupacije Francije je bil deportiran v Ljubelj. Maja 1945 se je pridružil brigadi »Liberté«, kar je bil razlog za njegovo kasnejšo vrnitev v Francijo. V pismu svojim staršem je zapisal: » Mi, ki smo bili mučeni v nacističnih zaporih, mi, ki smo spoznali vse zlo, ki ga je fašizem storil Evropi in svetu, smo hvaležni jugoslovanskemu narodu in pogumnim partizanom, ki so nas rešili iz krempljev SS-ovcev. Zaprisegli smo, da bomo skupaj s Titovo vojsko nadaljevali z bojem, vse dokler ne bo uničen zadnji hitlerjanec.«

Ljubeljsko taboriščniki so zgradili več kot tisočpetstodvainštirideset metrov dolg predor, skozi katerega so prva vozila zapeljala leta 1944.

Interniranci so spali na zdrobljeni slami, po dva moža na enem ležišču. Zarana zjutraj so dobili zajtrk, to je četrt litra mlačne vode in majhen košček kruha. Ob 5.30 uri je bil apel, kjer so se po vojaško postrojili, največkrat je bil še kdo tepen, nato je sledila razdelitev in odhod na delo, kamor so jih spremljali SS-ovci z ovčjaki. Delali so neprestano od šeste do dvanajste, ko je bil zbor za kosilo. Kappo je delil hrano na ta način, da je moral vsak teči do kotla, počakati na obrok in nato teči naprej, tako da se je polilo še tisto, kar je dobil. Mnogokrat je kappo iz objestnosti polil hrano po roki, ki je držala porcijo, ali pa poveznil zajemalko s hrano vred jetniku na glavo. Od 13. do 18. ure so nadaljevali z delom, nato je bil ponoven apel, do 19.30 je sledilo umivanje kot zjutraj, do 20. ure pa so dobili za večerjo isto kot zjutraj za zajtrk. Ob 21. uri ni smel nihče več iz spalnice. Tudi na stranišče se po tej uri moglo, ker so stražarji takoj streljali.

7. maja 1945 so vse taboriščnike izpustili, vendar so enote SS „nejugoslovanske“ jetnike znova zajele in jih med umikom skozi ljubeljski predor na Koroško uporabile za živi ščit. Kasneje jih je v Rožu osvobodila partizanska vojska.

Da bi zabrisali sledove svojih grozodejstev, so Nemci taborišče porušili. V spomin in opomin na vojne grozote trpljenje jetnikov ob robu parka stoji spominska arena okostnjaka z živim srcem v sredini ter napisom OBTOŽUJEM - J'ACCUSE.

Letošnjo slovesnost v spominskem parku Ljubelj je v imenu Koordinacijskega odbora žrtev vojnega nasilja pri Zvezi združenj borcev za vrednote NOB Slovenije, združenja borcev za vrednote NOB Tržič in Občine Tržič, pripravila scenaristka in povezovalka Mojca Poredoš v sodelovanju z ekipo Televizije Medvode. V kulturnem programu so sodelovali trobilci Slovenske vojske in gardi slovenske vojske, praporščaki, nastopajoči iz Občine Tržič: Pihalni orkester Tržič pod vodstvom dirigenta Nejca Bečana, učenci podružnične Osnovne šole Podljubelj, učenci Glasbene šole Tržič, člani Folklorne skupine Karavanke, baritonist Tone Habjan in harmonikar Nejc Jemc ter recitatorja Tone Šepec in Daniel Petkovič.

Gostitelj, tržiški župan, Borut Sajovic je v pozdravnem nagovoru za začetek številnim obiskovalcem, med katerimi so bili podpredsednik Zveze združenj borcev za vrednote NOB, Franci Križanič, članica predsedstva Zveze združenj borcev za vrednote NOB, dr. Meta Mencej, imenu Koordinacijskega odbor žrtev vojnega nasilja, Jani Alič, varuhinja človekovih pravic Vlasta Nussdorfer, predstavniki diplomatskega zbora in gostje z avstrijske Koroške, namenil nekaj misli rojaka Toneta Pretnarja o spominu in pozabi, v nadaljevanju pa posebej pozdravil prisotne praporščake, oziroma simboliko, ki jo prinašajo tistim iz druge svetovne vojne „kajti oni so bili tisti, ki so prerezali bodečo žico, strli okove, nahranili lačne ljudi in jim omogočili spet gledati luč svetlobe in pa sonca. Hvala lepa, naj se to nikdar in nikoli ne pozabi,“ je še dodal Sajovic. Hvaležen je tistim, ki so se borili za združeno Evropo in za našo domovino: „Danes smo na takih dogodkih, na takih proslavah mirni, spravljeni sami s sabo, nikogar ne sovražimo, ampak jasno in glasno pa sporočamo, da nočemo, ne bomo in ne moremo pozabit.“

Na trpljenje več kot petdeset tisočih Slovencev po taboriščih širom po Evropi, med katerimi jih je več kot dvanajst tisoč za vedno ostalo tam, pa je spomnil tudi Jani Alič, predsednik Koordinacijskega odbora žrtev vojnega nasilja, zaskrbljujoča pa se mu zdi čedalje večja pozaba na dogodke med drugo svetovno vojno: „Vedenje med mladimi o narodnoosvobodilnem boju, o vrednotah tega boja je zelo malo, za to poskrbijo v šolah. K temu pripomorejo naši, na volitvah izbrani voditelji, ki nam vsiljujejo razne „Hude jame“ pa tisti, ki postavljajo domobranske spomenike in častijo kolaboracijo. Med njimi so tudi zgodovinarji, ki skušajo spremeniti našo zgodovino. Zato se vi, taboriščniki in partizani, zagotovo niste borili, te svetle tradicije narodnoosvobodilnega boja moramo ohraniti za vedno. In to je naloga nas, mlajših.“ Posebej so se ga dotaknile besede, ki jih je prebral pred kratkim: „Slovenci nismo rojeni za sovraštvo, potrebujemo pa resnico, mir, spravo, spomin, medsebojno spoštovanje in sožitje. In dodajam, tudi po več kot sedmih desetletjih pa je do uresničitve tega, vsaj tako menim, še velik korak,“ je zaključil.

Tako Daniel Simon kot Vlasta Nussdorfer sta zaskrbljujoče opomnila na trenutno razpoloženje po Evropi: »Ob težavah, s katerimi se soočajo evropski narodi v tem trenutku, bo potrebno razjasniti katere so za nas vrednote temeljnega pomena. Upam, da nam bo to uspelo, preden nas bo vzpon nacionalizmov pripeljal do nekontroliranih posledic,« je dejal Simon, Nussdorferjeva pa je poudarila, da smo danes vsi talci novodobnih skrajnih ideologij, kjer nerazumljiva početja sejalcev smrti vedno najdejo svoje občudovalce in podpornike ter seveda tudi tiste, ki se skrajnim ideologijam uprejo. »V vsej dandanašnji zmedi je včasih težko ločiti seme od plevela in nesprejemljivo je trditi, da so vsi, ki prihajajo po zatočišče v Evropo, tudi potencialni teroristi. Tovrstna zatrjevanja so lahko cenena oblika sprenevedanja in populizma, zlasti ob odsotnosti širše družbene analize o pravih vzrokih bohotenja skrajnih ideologij. Zato ne pozabimo, danes in kdaj v prihodnosti, pravih vzrokov in strašnih posledic, ki jih s seboj prinašajo te skrajne ideologije. Na slovenskih tleh smo bili priča tako odporu proti nacizmu in fašizmu, kakor tudi nesmiselni državljanski vojni, ko je brat dvignil roko nad brata. Če v zgodovini nismo uspeli oblikovati narodove enotnosti, lahko zanjo danes storimo več. Morda je zanjo tudi sedaj res pravi trenutek,« je še dodala Vlasta Nussdorfer.

Vlasta Nussdorfer je podala tudi zaključno misel o pomenu vsakoletnega spominjanja osvoboditve taborišča Ljubelj: »Taborišče je bilo osvobojeno 8. maja 1945. Taborišče pa simbolno osvobodimo vsakokrat, ko se tukaj zberemo in počastimo spomin na žrtve. Za hip si predstavljajmo, da sežemo vsem žrtvam v roko, jih pogledamo v njihove prestrašene oči, soočene s smrtjo, in jim rečemo: nikoli ne bomo pozabili na vas. Storili bomo vse, da grozot, ki ste jih doživljali, ne bo doživljal nihče več. Na to se spomnimo vsak dan. Vsak dan znova.«

 

(Nataša Predalič, tvm)




0 (Bodi prvi!)
Oceni članek

Povezani članki
ŽELIŠ BITI TUDI V BODOČE NA TEKOČEM S TEM, KAR OBJAVI Občina Tržič? x
Naroči se na e-obveščanje in ostani v stiku z nami in ne zamudi več nobene pomembne novice ali dogodka!

100 % skrbno bomo varovali vašo zasebnost in odjavili se boste lahko kadarkoli!
Komentiraj novico

Za komentiranje morate biti prijavljeni. Še nimate uporabniškega imena in gesla? Registrirajte se!
Komentarji 0 komentarjev
Za ta prispevek še ni dodanih komentarjev. Bodi prvi!


Občina Tržič
Občina Tržič
TRG SVOBODE 18
Tel:(04) 597 15 10
Koledar dogodkov Preglej vse
Julij 21 22 23 24 25 26 27 28 29 30

Bodite prvi pri oddaji mnenja.

Radio v živo