Kaj je večji obet sreče, prinašalec radosti, zagotovilo lepega in upanja kot novo rojstvo? Še več obeta sta dve rojstvi.

V prvem svobodnem poletju po strašni vojni, 9. avgusta 1945, sta v Tržiču na svet prijokala Zvonka in Tone Pretnar. Tone Pretnar, čigar svet so postale besede in knjige, je postal slovenski literarni zgodovinar, verzolog, prevajalec, raziskovalec, profesor, docent, doktor, ambasador slovenskega jezika in književnosti doma in po svetu.  

Za njim ostaja najlepša monografija, hvalnica Tržiču »V sotočju Bistrice in Mošenika, Tržič v 100 slikah in 100 oktavah«, za katero je prispeval oktave. Po njem se imenuje mednarodna Pretnarjeva nagrada, ki je letos že 20. po vrsti, podeljuje se v Velenju.

Zvonka Pretnar s svojim delovanjem v lokalni skupnosti pušča trajen pečat na številnih družbenih področjih že leta in leta in leta. Leta 2020 je prejela naziv častne občanke občine Tržič za dolgoletni in dolgoročni prispevek k živosti, razvoju in napredku tržiškega prostora.

Po dr. Tonetu Pretnarju nosi knjižnica v Tržiču ime že od leta 1993.  Toneta Pretnarja imamo za prvega potujočega knjižničarja v Tržiču, saj je še kot študent v nahrbtniku nosil knjige v oddaljene kraje občine. Rad je imel svoje mesto in ljudi in knjige in znanje.

Njegova 17. oktava (kot še mnoge druge) omenjene monografije je hvalnica Tržiču:

»So dnevi, ko obzorje se razširi

in kar naenkrat je zadosti zraka,

da se prostost kar sama s sabo meri,

ko z zrakom se nad mestecem pretaka:

takrat meščan se mestu ne zneveri

in zdi se, kot da mesto le nanj čaka,

zato to mesto moraš rad imeti,

četudi si potepel se posvetu.«