Živijo, sem tista 'ta nova' knjižničarka, ki jo od septembra srečujete v izposoji. Veliko ljudi me še vedno vpraša, kako je v knjižnici. Veliko jih kar zamahne z roko, rekoč saj v knjižnici je pa ja dolgčas, tam samo pijete kavo in berete knjige v tišini.

Lep, miren ideal, si mislim in se skrivnostno nasmehnem.

Dan knjižničarja res ni tako dolgočasen, sploh pa ne tako zelo miren. Naj vas popeljem skozi običajen dan.

Kakšno uro ali dve pred obratovalnim časom prvi zaposleni odklene vrata, si skuha čaj in se pretvarja, da bo dan potekal mirno in gladko. To se sicer nikoli ne uresniči, a optimizem je del opisa delovnega mesta, čeprav se kaos navadno začne že pred deveto.

Še preden se začne veselje za redne bralce in druge uporabnike, je treba poskrbeti za dnevno časopisje. Tako kot knjige, je tudi časopise treba označiti, ažurirati v Cobissu in jim dati nov dom na primerni polički. Pripraviti je treba rezervirane knjig, ki so se zaradi nočnih ptičk nabrale v sistemu in pospraviti knjige, ki so jih vrnili zadnji obiskovalci knjižnice prejšnjega dne.

Na vašo žalost in naše veselje je treba pripraviti in poslati tudi opomine tistim, ki tako kot jaz, premalo gledajo na koledar in pozabijo pravočasno vrniti knjige. Sicer pa knjižnica vedno potrebuje sredstva za nove knjige, dogodke in navsezadnje za novo, večjo knjižnico. Ko smo že pri financah, tudi blagajno je treba prešteti in pripraviti in tu se navadno zgodi že prvi zaplet, ko se šteje enkrat, dvakrat, trikrat pa se vedno pojavi drugačna vsota.

V tem času začnemo drug za drugim prihajati še drugi iz jutranje izmene.

Ob devetih se knjige pričnejo vračati domov. Mirno jutro se v nekaj minutah sprevrže v kaotičen dopoldan. Najprej mi jo zagode Cobiss in mi sporoči da moje geslo ni pravilno. Že tri mesece ga vsak dan zvesto tipkam v sistem, aprogram  COBISS vztraja, da jaz nimam pojma. Medtem, ko se prepiram z računalniškim sistemom, se nabere ne tako majhna četica pridnih bralk in bralcev, ki se jim, popolnoma normalno, najbolj mudi.

No, ob prijaznem in malo zadržanem opravičilu ljudje navadno pozabijo, da gori voda in slej ko prej se vda tudi COBISS, zato zadeve lahko stečejo naprej. Poleg mene navadno sedi sodelavka Martina, ki je zelo zgovorna in kajpak pozna vse ljudi in knjige, zato obiskovalci radi kakšno rečejo z njo in ostanejo še dolgo po tem, ko so tehnični postopki izposoje knjig že opravljeni.

Seveda se pojavi skupinica mini ljudi iz lokalnega vrtca ravno takrat, ko je ena zaposlena z nenehnimii klici za podaljšanje gradiva, druga išče gradivo za obiskovalca, ki potrpežljivo čaka pri pultu, tretja pa zavija z očmi, ker se mora namesto z navihanimi malčki ukvarjati z mojimi vprašanji, kot je npr: ‘Kje je črka W?!’

Sabina je pač izpopolnila umetnost zavijanja z očmi – po njenih besedah. Ampak zasluge gredo meni.

No, nekaj zaslug si bom vseeno delila z vnetimi bralci, ki natanko en dan po uradni objavi, da je izšla neka knjiga sprašujejo, če je že na voljo pri nas in zakaj ne. Ja, nekaj časa pa le dajmo založbi, poštarju in knjižnici, da tako priljubljeno knjigo pošlje, prinese, obdela in postavi na polico. Novosti za najbolj zagrete bralce čakajo levo od vhodnih vrat znotraj knjižnice.

Vsakdo od nas si v svojem natrpanem delavniku vzame tudi nekaj minut za malico, čaj in dobro knjigo. Takrat navadno preberem skromnih 10 strani, nato pa se vrnem nazaj na glavni oder – v izposojo.

Nekje okoli 13. ure začnejo prihajati sodelavci iz druge izmene.

Kadar na delo pridem popoldne, za izposojevalni pult sedem ob dveh. Tudi popoldnevi niso ravno dolgočasni. V resnici je bolj mil le začetek. Ko pa se zaključijo službe, pouk in varstvo, pridejo obiskovalci vseh oblik, velikosti in starosti. Z njimi pa knjige - včasih v vseh možnih oblikah.

Eno od njih je enkrat pojedel pes. Prav zares so se na platnicah poznali odtisi zob, ko pa sem knjigo odprla, so v njej manjkale tri strani. Upam, da porednemu psičku mladinska književnost ni povzročila prehudih prebavnih težav. 

Če že omenjam dogodivščine vrnjenih knjig, naj omenim še tisto, ki je hotela plavati. Vrnila se je vsa zvita in zgubana, ker knjige pač niso narejene za vodne športe.

Imetniki teh knjig jih ponavadi sramežljivo in malce s strahom vrnejo, a pri nas še nismo tepli uporabnikov. Največja kazen, ki jo jim naložimo je to, da prinesejo novo knjigo.

Popoldnevi so res luštni. Ljudje prihajajo na vsakih nekaj minut. Res samo sedim za mizo, a to nikakor nikoli ni 'miren bralni kotiček' ampak bolj 'informacijski-knjižno-terapevtski kotiček'. Ljudje radi prosijo za priporočila knjig, za pomoč pri kopiranju ali tiskanju in nemalokrat tudi za kak življenjski nasvet. Seveda to ne vprašajo direktno, a se radi pogovorijo o svojih težavah, mi pa radi poslušamo in poklepetamo. Majhen odmerek človeške topline ne škodi nikomur. Knjižnica je pač kraj kjer želimo, da se vsi počutite sprejete, varne in dobro založene z znanjem.

Medtem, ko Nejc pridno razvaža knjige, se ena ali dve izmed nas ukvarjata z izposojo. V tem času  se v skritih kotičkih knjižnice, se pravi pisarnah, dogaja čarovnija. Nove, dišeče, še nikoli odprte knjige gredo skozi zapleten postopek, preden pridejo na svoje mesto na policah. Teh čarovnij črtnih kod, katalogiziranja in etiketiranja še ne poznam, se jih pa ob vsaki novi pošiljki knjig izredno veselim.

Nove knjige pa seveda potrebujejo prostor, se kdaj naredi, da moramo stare, podvojene ali uničene knjige pač pospraviti. Občutek pa nikoli ni prijeten. Veste, kako se počuti mama, ki more v svet poslati otroka? Kljub temu je to nujno potrebno. Police zahtevajo red, bralci pa nove knjige.

Sredi popoldneva se navadno začne pravi žur. Obiska je vedno več, družinice se vpisujejo v Družinsko branje, vrnjene knjige se kopičijo. Pospravljanje knjig je naporno, a silno zadovoljujoče – še posebej, ko pospravljam strokovno literaturo. 

Ko imamo trenutek časa, se nekdo izmed nas odloči, da gre v dvoboj s paketnikom, ki stoji na dvorišču za stavbo. Za uporabnike silno praktična reč, ki pa nam kdaj para živce, ko nam noče odpreti pravih vratc, da bi vanj dali naročeno knjigo. Rezultati izidov dvobojev s paketnikom so v večinoma, na srečo, na naši strani. Knjige iz paketnika lahko prevzamete kadarkoli v roku 72. ur. Tudi ob polnoči v pižami.

Ob četrtkih se ob 17.uri začnejo še ure pravljic. Otroci so navadno takrat že siti, spočiti in polni energije, a po zabavnem uvodu pridno poslušajo pravljico. Po pravljici se še malo pozabavamo s kratkim ustvarjalnim projektom, nato pa se poslovimo z obljubo, da se zopet kmalu vidimo.

Ko se luči ob šestih ugasnejo in se pospravi nered, postorimo še kakšno malenkost, ki je čez dan nismo mogli, nato pa se po sedmi zvečer vrnemo domov, večinoma zadovoljni. Če nas le ne čaka še kakšen dogodek ob večernih urah.

Dogodkov zvečer in čez dan pa v naši knjižnici ni malo. Dogodki zbližajo ljudi in knjižnici dajo dušo. Zato dan knjižničarja nikoli ni dolgočasen. Sploh pa se pri nas ne dogaja samo izposoja knjig. Knjige popravljamo, jih obdelujemo in sortiramo, se z njimi igramo detektive. Zgodbe pa niso samo v knjigah, nove zgodbe se pri nas pišejo vsak dan z obiskom vsakega uporabnika knjižnice.

Doroteja, ta nova knjižničarka