Od 3. stoletja pred našim štetjem, iz časov Aleksandrijske knjižnice, pa vse do danes se tiho, a vztrajno širijo najrazličnejši miti o knjižnicah.

Tukaj v Tržiču pa nismo navadni knjižničarji in nimamo navadne knjižnice, zato bomo te mite razbili in pokazali, da lahko na knjižnico gledate tudi nekoliko drugače.

Mit št. 1: Knjižnice so dolgočasne

Ja, prašne police, stare, smrdeče knjige in tista grozna, težka tišina …

Pri nas že ne! In če smo čisto iskreni – tudi v večini drugih knjižnic ni tako. Knjižnice so polne zgodb, idej, pogovorov in ljudi, ki vsak dan odkrijejo nekaj novega.

Naši uporabniki bi lahko potrdili, da se jim tudi ob še tako slabem dnevu nariše nasmeh na obraz, ko najdejo pravo knjigo zase ali ko jim dan polepšamo mi, knjižničarji. In tudi tisti resni posamezniki, ki pridejo »samo vrnit knjige«, na koncu pogosto odidejo s kupom novih in z nasmehom na obrazu.
Da o številnih prireditvah in dogodkih sploh ne govorimo.

Dolgčas? Prav nič.

Mit št. 2: V knjižnici moramo biti popolnoma tiho

V nasprotju s splošnim prepričanjem knjižnice niso samostani.

Res je, vsi cenimo tih trenutek za sproščeno branje, a hkrati imamo radi tudi pogovor – o dobrih knjigah, o novostih, ki šele prihajajo, o tistih knjigah, ki so vas presenetile. No, včasih pa tudi o vremenu, sosedovi mački in večnem pomanjkanju parkirnih prostorov.

V knjižnici torej ni treba biti popolnoma tiho – le vpijemo po knjižničarsko; to pomeni, da govorimo z nekoliko nižjo glasnostjo kot običajno. Ne šepetamo, a tudi ne tekmujemo z gasilskimi sirenami iz sosednje stavbe.

Knjižnice so namenjene učenju, raziskovanju in druženju, to pa le redko poteka v popolni tišini.

Mit št. 3: Knjižnice so namenjene samo knjigam

Knjižnice niso skladišča knjig, čeprav se morda na prvi pogled včasih zdi tako.

Seveda obožujemo knjige. Branili bi jih z vso življenjsko silo, ki jo premoremo, saj brez njih knjižnice sploh ne bi bilo. A hkrati so knjižnice tudi prostor za odkrivanje novih interesov, iskanje odgovorov in preživljanje časa v prijetnem, toplem okolju.

Zato v knjižnicah prirejamo potopise, literarne večere, delavnice, ure pravljic, predavanja in predstave. Čudovito je opazovati, kako knjižnica postane pomemben člen pri povezovanju ljudi in njihovih interesov.

Knjige so srce, a niso celotna zgodba.

Mit št. 4: Knjižnice so staromodne

To pogosto slišimo. Morda naša knjižnica na videz res deluje nekoliko staromodno.

V resnici pa se knjižnice nenehno razvijajo. Na police prihajajo novi avtorji, novi formati in nove ideje. Vsak dan izvajamo svoje male čarovnije, da novosti čim prej najdejo pot do poličk.

Fizične knjige pa niso edino gradivo. Na COBISS Eli lahko najdete e-knjige in jih berete na svojih mobilnih napravah. Z aplikacijo Audibook si lahko izposodite tudi zvočne knjige – poslušate jih lahko med kuhanjem kosila, ob sproščanju v kadi ali med vztrajnim uresničevanjem novoletnih zaobljub.

Če bi bile knjižnice res zastarele, se ljudje ne bi vračali. Pa se, nekateri celo vsak dan.

Mit št. 5: Nikoli ni nič novega

Ta mit nas še posebej nasmeji. Predvsem zato, ker naši vestni bralci dobro vedo, da je vedno nekaj novega – in da se na te novosti splača (po)čakati.

Pri nas vsak dan nekdo odkrije knjigo, za katero ni vedel, da jo potrebuje. Nekdo najde žanr, ki ga še nikoli ni preizkusil. Nekdo sreča znanca, ki ga že dolgo ni videl.

Tudi v znanih prostorih vas vedno čaka kaj novega.

Mit št. 6: Knjižničarji so resni, strogi in mrki

Mislim, da se vsak, ki je kdaj stopil v našo knjižnico, ob tem mitu samo tiho nasmehne.

Res je, mnogi knjižničarji smo po naravi nekoliko bolj introvertirani. Ne vsi, seveda. A tisti, ki smo, smo praviloma zelo dobro socializirani, skoraj »udomačeni« introverti. Tako zelo, da naše tihe narave pogosto sploh ne opazite.

Ko nas vprašate o knjigah, knjižnici ali o vsem, kar je del našega vsakdana in poslanstva, se zelo radi razgovorimo. Med sabo pa klepetamo še toliko bolj: o novih idejah, o tem, kaj bi lahko predstavili uporabnikom, koga bi povabili na obisk, kaj smo prebrali in na katero izobraževanje moramo nujno iti.

Naj si le kdo upa reči, da smo knjižničarji dolgočasni. V naši knjižnici je vsak drugačen: Nejc morda deluje resno, a z veseljem ustreže vsaki želji in knjigo pripelje kar na dom. Aleš je zadržan, a brez oklevanja priskoči na pomoč, ko zmanjka znanja pri računalniku ali tehnologiji. Lili ima neverjeten občutek za delo z otroki – zna prisluhniti, umiriti razigrano skupino in iz knjige narediti pravo dogodivščino. Špela pa iz ideje ustvari dogodek: prireditve, ki jih organizira, povezujejo ljudi, napolnijo prostor in pustijo vtis še dolgo potem.

Strogi in mrki? Ne.
Samo zelo predani – in presenetljivo barviti, ko nas spoznate.

Resnica o knjižnicah

Knjižnice niso zamrznjene v času. So živi prostori, ki jih oblikujejo ljudje, ki vanje vstopajo. In čeprav so miti morda zabavni in se hitro širijo, je resničnost veliko boljša.

Knjižnica je kraj, poln zgodb, radovednosti in skupnosti, ki nenehno raste. Na koncu je pomembno le to, kar pravi Einstein: "Edina stvar, ki jo zares moraš vedeti, je, kje je knjižnica."

Miti so uradno razkrinkani!

Doroteja Smolej, knjižničarka