Otroštvo je preživela v sosednji občini v vasi Globodol v delavsko kmečki družini s štirimi otroki, za katero sta bila značilna red in disciplina. Že približno 15 let pa z možem in dvema sinovoma živi v Dolenjih Ponikvah.

A lahko predstavite svojo poklicno pot?

 »Glede poklicne poti sem kolebala med ekonomsko in strojno šolo. Na koncu je prevladala družboslovna smer, zato sem se odločila za študij ekonomije v Ljubljani in ga v rednem roku zaključila. Prvo službo sem našla v že propadlem tekstilnem podjetju Labod. Potem me je pot zanesla v trgovsko panogo. Delala sem na področju plana, analiz, maloprodaje in na koncu na področju logistike. Pred prihodom v Zdravstveni dom Trebnje sem slabe dve leti delala na področju logistike v Pekarni Grosuplje. Vmes sem naredila znanstveni magisterij na Ekonomski fakulteti v Ljubljani.

Prevzeli ste vodenje Zdravstvenega doma Trebnje. Kakšen izziv je to za vas?

Ko sem se pred devetimi leti odločala za kandidaturo direktorja zdravstvenega doma, sem vedela, da bom zajadrala v popolnoma drugačne vode. Energije, znanja in izkušenj je bilo dovolj in prepričana sem bila, da bom zmogla. Javni sektor, kamor spada tudi zdravstvo, ima svoje specifike. V gospodarstvu so bili pomembni predvsem rezultati dela, kjer sem se naučila sistema, ki temelji na kompetencah in odgovornostih, in dana beseda je nekaj veljala. V javnem sektorju pa več šteje papirna urejenost kot vsebina. Veliko energije je bilo potrebne, da sem se prilagodila novim pogojem dela. A sem morala hitro začeti »plavati« v novih danostih.

V kakšni kondiciji ste prevzeli Zdravstveni dom?

ZD Trebnje je bil praktično vedno v dobri kondiciji. Materialni pogoji za delo so bili dobri, finančna slika solidna. Najbolj pomembni pa so dobri odnosi med zaposlenimi, kar se je čutilo tudi v odnosu do pacientov. Treba je bilo samo s pospešenim tempom slediti začrtani poti in optimistično zastaviti nadaljnji razvoj zavoda. Kontinuiteta se je kazala tudi v tem, da je nekdanja direktorica postala strokovni vodja, saj so bile njene izkušnje in znanje še kako potrebne za uspešen nadaljnji razvoj. Z dobro ekipo sodelavcev je namreč vse lažje.

Kakšne so naloge direktorja?

Gre za 24-urno službo. Direktor mora biti kot sonce, ki sije od zgoraj navzdol. Če ni dovolj močno oziroma če ne prežene oblakov, potem ni jasnine. Pomembno je, da vodi svoj kolektiv z dobrim zgledom. V grobem mora zagotoviti dobre materialne pogoje za delo, ustrezno kadrovsko strukturo in zasedbo ter primerne rezultate poslovanja z vsebinskega in finančnega vidika. Najbolj pomembno pa je, da postavi jasno vizijo in strategijo, da vzpostavi pogoje za pozitivno organizacijsko klimo in dobre odnose med zaposlenimi. Vse ostalo se potem lahko doseže s skupnimi močmi zaposlenih.

Kakšna je po vašem mnenju razlika med moškim in žensko na vodilnem mestu?

Vsak ima svoj slog, ki pa ni odvisen samo od spola. Je splet osebnostnih lastnosti, izkušenj, kompetenc, etičnih načel, vrednot in tudi značilnosti skupine, ki jo vodi. Po mojih izkušnjah je razlika, če vodiš moški ali ženski kolektiv. Kar nekaj let sem vodila moški kolektiv, v zdravstvenem domu pa so zaposlene večinoma ženske. Čeprav nerada, moram priznati, da je lažje voditi moški kolektiv. V moškem kolektivu prevladuje močnejši ego, je pa manj kompliciranja, več enotnosti, bolj se spoštuje dogovorjeno, manj je pogovorov s »figo v žepu«. Ženske smo bolj nagnjene k fokusiranju na nepomembne malenkosti. Pogosto imamo »vzporedne zgodbe«, več je negativnega razmišljanja, ampak smo pa bolj delavne in imamo večji občutek za sočloveka.

Koliko zaposlenih je v Zdravstvenem domu Trebnje?

Število zaposlenih se je v zadnjih 9 letih, kolikor vodim zdravstveni dom, povečalo za več kot 60 %. Trenutno je zaposlenih 122.

Omenili ste, da primanjkuje zdravnikov družinske medicine. Kako se spopadate s tem problemom?

Pomanjkanje zdravnikov je pereč in vsesplošen. V ZD Trebnje smo že pred časom ocenili tovrstno tveganje in začeli intenzivno usposabljanje mladih zdravnikov specializantov. Gre za mlado generacijo, pretežno žensk, ki odhajajo na porodniško. Zaradi tega imamo v letošnjem letu 30 % izpad družinskih zdravnikov, hkrati pa imamo še eno odpoved. 24-urno zdravstveno varstvo je zato zelo težko organizirati. Na srečo delujoči zdravniki razumejo položaj in vsi delajo bistveno več, kot so normativi (tudi na tem mestu bi se jim rada zahvalila za njihovo požrtvovalnost). Pogosto delujejo na »moralni« pogon v blaginjo pacientov in ostalih zaposlenih. Poskušamo jih motivirati s prijemi, ki so na razpolago. Zakonsko možna plačila za tako velik obseg dela so namreč majhna in nestimulativna. Upam, da do ureditve stanja in vrnitve odsotnih ne bodo popolnoma izčrpana.

Pred enim mesecem je nove prostore dobil pediatrični oddelek. Gre za eno večjih pridobitev v zadnjih letih. Kaj je zdaj vaš prvi načrt?

V prihodnjih dneh začnemo s prenovo srednjega nadstropja, kjer bomo uredili večji prostor za fizioterapijo in center za krepitev zdravja. Zaradi določenih zahtev bomo rušili tudi zunanje stene. Proti koncu leta sledi še urejanje pritličja. Urediti moramo prostore za novo splošno ambulanto. Želimo si povečati prostore za ginekologijo, urediti zobno ambulanto v Trebnjem. Razmišljamo o okrepitvi programa psihologije. Potrebni so večji in bolj funkcionalni prostori za podporne službe. Imamo vizijo vzpostaviti kašno specialistično dejavnost. Čaka nas izziv premajhnih parkirišč. Odprta je zgodba v Šentrupertu. Torej dela nam ne bo zmanjkalo. Bojim pa se, da bo zmanjkalo prostora.

Kaj vam v življenju prinaša največje zadovoljstvo?

Če je človek odprtega duha, potem najde priložnosti za zadovoljstvo v majhnih stvareh, ki jih dnevno nudi življenje. Največje zadovoljstvo je srečevati pozitivne ljudi, ki me napolnijo z optimizmom in novo energijo.

Kako pa preživljate svoj prosti čas, ki vam ostane?

Ob zahtevni službi in treh moških doma je prosti čas redka dobrina. Najraje ga preživim v družbi družine in pravih prijateljev.

Kako poskrbite za svoje zdravje?

Glede na to, da delam v zdravstvu v teoriji zelo dobro obvladam vse prvine zdravega življenja, praksa pa mi včasih ne gre. Poskušam se zdravo prehranjevati, tudi gibanje mi je uspelo uvesti v vsakodnevni ritem. So seveda dnevi, ko ne gre nič od tega, vendar se trudim, da je takih dni čim manj.

Vaši konjički?

Ukvarjam se z vrtnarjenjem. Z veseljem urejam grmičke in rože okoli hiše. Nekaj ur na teden poskušam nameniti rekreaciji. Rada pa tudi preberem kakšno dobro knjigo.

Katere so knjige, po katerih posežete in ki jih preberete do konca?

Pogosto izbiram knjige po trenutnem razpoloženju. Večkrat izberem zgodovinske romane, rada pa imam tudi klasiko. Za sproščujoče trenutke pa izberem detektivski ali ljubezenski roman.

Znate kuhati, radi kuhate?

Smo še tradicionalna družina, ki zahteva toplo, kuhano kosilo. Otroka ne želita jesti v šoli, tako da je potrebo pripraviti topel obrok dneva. Moj starejši sin sicer pravi, da ne kuham dobro, ker ne kuham vedno po njegovem naročilu (ocvrt piščanec, pica ali lazanje), vendar kljub temu vse poje. Torej ne morem kuhati prav slabo, vrhunska kuharica pa verjetno nikoli ne bom.

Kaj smatrate kot svoj največji uspeh?

S svojimi uspehi se nisem nikoli znala pohvaliti. Še več, včasih se mi zdi, da so vsi moji dosežki samoumevni. Največji uspeh je, da lahko zaspim z mirno vestjo in da se zbudim z zavestjo, da je novi dan za nove priložnost, da naredim nekaj dobrega. To pomeni, da v življenju praviloma počnem prave stvari na pravi način. 

Kje vidite neizkoriščen potencial v Trebnjem?

Trebnje ima zaradi geografske lokacije velik potencial za razvoj podjetništva. Treba bi bilo ustvariti pogoje in spodbujati razvoj malih podjetij npr. od 5 do 50 zaposlenih z visoko dodano vrednostjo. To so po navadi hitro rastoče gazele. V lokalno okolje prinesejo dobro plačana delovna mesta ter mnogo znanja. S tem bi bile potrebe po dnevni ekonomski migracij manjše. Če bi bilo gospodarsko okolje uspešno, bi bilo tudi več priložnosti za razvoj kulture, športa, nove stanovanjske gradnje, za razvoj infrastrukture in ne nazadnje tudi za razvoj šolstva ter zdravstva.

Kako vidite Trebnje leta 2030?

Trebnje je že zdaj prijetno in varno mesto. Želim si, da bi postalo nekoliko bolj živahno in prenovljeno. Bolj bo treba slediti potrebam naraščajočega števila prebivalcev. V njem naj bi živeli zadovoljni ljudje z urejenim gmotnim statusom.