Marko Marin se je rodil leta 1930 v Gabrovki pri Litiji. Leta 1958 je diplomiral na umetnostni zgodovini na Filozofski fakulteti v Ljubljani, leta 1963 pa končal še študij gledališke in radijske režije na Akademiji za igralsko umetnost (AIU). Po končanem študiju se je na AIU-ju zaposlil, obenem pa šest let režiral predstave v koprskem Mestnem gledališču. Po ukinitvi koprske gledališke hiše, s čimer se dr. Marin nikoli ni mogel sprijazniti, se je v celoti posvetil delu s študenti dramaturgije, gledališke in radijske režije ter dramske igre. Ukvarjal se je tudi z raziskovalnim delom in deloval na več znanstvenih področjih ter bil na AGRFT-ju dolgoletni delegat pri Mednarodni zvezi za gledališke raziskave. Omeniti velja njegove študije in znanstvene prispevke o Škofjeloškem pasijonu, Ruških verskih igrah in razpravo "O prisotnosti portretov Franceta Prešerna" ter študijske sestavke o avstrijskem slikarju Franzu Kurzu zum Thurnu und Goldensteinu. Med drugim je predaval na univerzah na Dunaju, Leipzigu in Barceloni.

Dr. Marin je bil v širši javnosti znan tudi po izjemnem osebnem angažiranju za ohranitev gradu Mirna, danes znanem tudi po imenu, ki mu ga je nadel sam: Speča lepotica. Grad velja med dolenjskimi in drugimi slovenskimi gradovi za nekaj posebnega. Pri tem ni mišljena le grajska arhitektura in njena bogata stavbna zgodovina od 11. stoletja naprej, marveč zlasti njena novejša zgodovina.

Grad je eden redkih, ki kljub skoraj popolnemu uničenju med vojno že dolgo ne propada več, ravno po zaslugi dr. Marko Marin. Sprva se je v gradnjo podajal sam, potem pa vsako leto ob širši pomoči ljudi, ki jim je bilo mar zanj in ga je skorajda že iz ruševine ponovno spremenil v občudovanja vredno grajsko stavbo. Nastalo je nekaj lepega, čudovitega in na vsakem koraku nove gradnje je čutiti dih njegovega dela, ki ga je opravljal z veliko ljubeznijo.

Mirnski graščak je "spečo lepotico", kot je sam poimenoval grad Mirna, začel sestavljati čisto na novo. Kot umetnostni zgodovinar je vse rešitve iskal po ohranjenih zapisih in grajskem izročilu. Strokovnjaki so mu očitali nestrokovnost, nejeverni so odkimavali z glavo, sam pa je neutrudno preučeval zgodovino gradu, skiciral in zidal, v rastoče grajske zidove, stopnišča, obzidje, stolpe, strehe, okna in tla vgrajeval svoje hrepenenje, znanje, premoženje in trmo. Z odrekanjem in pomočjo društva Speča lepotica je mogočen kompleks po skoraj pol stoletja že primerljiv s podobo gradu z bakroreza iz Valvasorjeve Topografije sodobne Vojvodine Kranjske.

Duh, kakor tudi delo dr. Marka Marina bo videti, čutiti povsod, saj je njegova beseda z obujanjem legend, prepletenih z dokazanimi dejstvi, obiskovalca vedno dobesedno posrkala v grajsko življenje nekoč. Bila je tako prepričljiva, da je v trenutku odprla vsa vrata do najbolj davne časovne opredelitve grajskega terena, preko vseh mejnikov številnih lastnikov nekoč mogočnega gradu do njegovih vrhuncev in neslavnega propada.


Dr. Marko Marin nam je zapustil velik zgodovinsko kulturni pečat. Manjkal bo. Manjkal bo tu, manjkal bo tam, še najbolj pa bo ostala praznina za njim na njegovi Speči lepotici. Hvala vam gospod Marko za vso dediščino, ki ste nam jo ponovno obudil in zgradil.

Mojca Smolič

Slike: vir - internet