Opisana problematika je sicer splošno znana, je pa ta članek namenjen predvsem lastnikom psov, ki pustijo svojim štirinožnim prijateljem (oz. nekaterim so po videzu sodeč bolj breme kot prijatelji) popolno svobodo, neozirajoč se na okolico. Seveda psom ni zameriti, da ovohavajo, se želijo igrati, včasih tudi zarenčijo, v skrajnih, vendar ne osamljenih primerih pa celo napadejo in obgrizejo čisto nedolžnega mimoidočega in mu lahko tako za zmeraj zaznamujejo življenje, predvsem če gre za otroka. Vse opisano je naravni nagon psov. Nadalje, nekateri lastniki ne le da puščajo, da njihovi kužki kakajo vsepovsod – po javnih in zasebnih mestih – celo vodijo jih stran od svojih parcel, češ zakaj bi bila nesnaga na mojem, če je lahko na sosedovem. Psi so vodeni, nekateri pa celo spuščeni, ker da ne rabijo biti na povodcu, saj »njihov pes pa res ne bi nikomur nič naredil …«, na lepše, priljudne lokacije. Take priljubljene točke so npr. šolsko športno igrišče in pripadajoča zelenica, kjer imajo osnovnošolci v nezimskih razmerah športno vzgojo in kjer je tudi precej rekreativcev in sprehajalcev, na zelenicah in pohodnih površinah, kjer se zadržujejo tako naši malčki kot  šolarji, vzgojitelji in ostali ...

Pred letos odprtim vrtcem lahko starši redno vsak dan opazimo »sveže« pasje kakce neposredno pred glavnimi vhodnimi stopnicami. In da ne govorimo o stanju na ulicah, pločnikih in javnih zelenih površinah, za katere so očitno nekateri lastniki prepričani, da je to mesto za kakanje njihovih psov. Torej nekateri lastniki izberejo res čim lepše površine, da se bodo njihovi psički dobro počutili pri svojem vsakdanjem obredu, ki zajema ovohavanje (ali še kaj drugega) mimoidočih, lulanje (oz. po pasje markiranje) po vseh vertikalno postavljenih predmetih, izkazovanje nadvlade teritorija z močnim laježem v primeru, da se pojavi drug pes in na koncu še en velik kakec na najlepšem delu terena, da je vse to dodatno potrjeno. Medtem lastnik, če seveda utegne priti s psom (včasih ga spusti kar samega, ker je res veliko drugega dela ...), v miru pokadi cigareto ali pa naključnemu mimoidočemu pove kaj pomembnega o pasmi njegovega psa. Ko kuža svoj ritual opravi, se oba zadovoljna odpravita domov, brez kančka slabe vesti, da morda le nismo vsi oboževalci njunega, pravkar izvedenega podviga. Najbolje je, da človek ostane brez besed, ker če kaj reče, dobi nazaj:«Brigaj se zase!« v besedni obliki ali pa z izrazom na obrazu. Seveda so tudi v našem kraju izjeme in nekateri lastniki psov si zaslužijo vso pohvalo in so lahko »ostali konkurenci« za vzgled.

S tem člankom želim le vljudno prositi lastnike psov, da se ozirajo tudi na druge, ki smo sestavni del življa v Trebnjem.

Trebnje, 9. 2. 2012

(čista metla)