Izjemen človek, ki ga  prostovoljstvo spremlja že od malih nog. Nikoli ne tarna, čeravno mu življenje ne prizanaša in se vsak dan znova sooča z njim. Tako z lepimi kot z manj lepimi trenutki.

Predan mož, oče, prijatelj, kmetovalec z dopolnilno dejavnostjo, član mnogih društev, po srcu pa velik prostovoljec, ki mu je gasilstvo zlezlo pod kožo že kot majhnemu dečku. Janez Bregant, predsednik  GZ Trebnje.

Kakšen je vaš običajni delovni dan? »Običajno vstajam ob okoli pete ure zjutraj in sem približno do pol osme ure v hlevu, ki pa se večkrat spremeni na zgodnejšo uro, če imam nujne obveznosti, kot so: gasilstvo, zdravniški pregledi invalidne hčerke, bolehne mame. Glede na letni čas večino dneva opravljam razna kmetijska opravila. Skoraj pa ne mine dan, da vsaj nekaj časa ne namenim gasilstvu in tudi drugim društvom ali organizacijam, katerih član sem. V večernem času pa zopet v hlev, po hlevu pa povprečno dvakrat tedensko na razne gasilske sestanke.«

Kaj pa vam pomeni gasilstvo?

»Meni pomeni način življenja. V gasilske vrste sem vstopil kot 9-letni fantič. Tako kot veliko vstopov v gasilske vrste je bil tudi moj del tradicije, saj je bil pri gasilcih tudi moj oče. Moram povedati, da me je gasilstvo takoj prevzelo. Zelo kmalu sem se začel gasilsko izobraževati. Opravil sem vse tečaje temeljnega strokovnega usposabljanja, če jih poimenujem z današnjimi imeni (od tečaja za gasilskega pripravnika do tečaja za višjega gasilskega častnika). Obenem pa sem opravil tudi veliko tečajev za gasilske specialnosti in ostalih dodatnih strokovnih usposabljanj. Leta 1986 sem kot 22-letnik prevzel funkcijo poveljnika PGD Mokronog, ki sem jo opravljal 12 let. V tem času sem bil tudi sektorski poveljnik, član Upravnega odbora in Poveljstva GZ Trebnje. Ko sem leta 1998 prevzel funkcijo poveljnika GZ Trebnje, sem poveljniško mesto v PGD Mokronog prepustil mojemu namestniku, ki je to funkcijo odlično opravljal. Poveljnik GZ Trebnje sem bil s krajšim presledkom skoraj 14 let. V tem času sem bil tudi član Regijskega sveta gasilske regije Dolenjske in nekaj časa tudi namestnik poveljnika te gasilske regije. Od leta 1999 opravljam funkcijo predsednik PGD Mokronog. Med leti 2013 in 2018 sem opravljal naloge regijskega poveljnika Gasilske regije Dolenjske in bil član poveljstva Gasilske zveze Slovenije. Od lanskega leta pa sem predsednik regijskega sveta Gasilske regije Dolenjske in član Upravnega odbora Gasilske zveze Slovenije.«

Ste generacija, ki ji je bilo gasilstvo položeno že v zibel. Kako pa je danes z mladimi? Se radi včlanijo v gasilske vrste?

»Članstvo v gasilskih vrstah vztrajno raste. Enako je tudi v GZ Trebnje. Včlanjuje se veliko mladih od 5. in 6. leta naprej. Seveda njih privabljajo predvsem tekmovanja, ki jih pripravljamo in pa seveda tudi druge aktivnosti, kot so taborjenja in podobno. Tudi ko odrastejo, jih precej ostane v gasilskih vrstah, kjer nadaljujejo z operativnim delom. Že kar precej časa imamo gasilci pri državljanih največje zaupanje in ugled, vendar moramo trdo delati, da tako tudi ostane.«

Kaj vas je gnalo, da ste prevzel delo predsednika GZ Trebnje?

»Lanskega 11. maja sem bil izvoljen za predsednika GZ Trebnje. K odločitvi je pripomogel prejšnji dolgoletni predsednik GZ Trebnje, gospod Anton Strah. Ker se zavedam, da sem na operativnem gasilskem področju oddal svoj maksimum, je pravi čas, da se posvetim bolj organizacijskemu delu v gasilstvu in bom na operativnem področju deloval le še v mejah svojih sposobnosti. Velikokrat se v raznih krogih postavlja vprašanje, kdo je bolj pomemben v gasilstvu na vseh nivojih od PGD do GZS. Je to predsednik ali je poveljnik? Menim, da sta oba pomembna in imata vsak na svojem področju ogromno dela. Dobro sodelovanje pa je le porok za uspešno delo. To pa je na GZ Trebnje, ki je v dobri formi, bilo in vem, da bo tudi v prihodnje.«

Kakšni so bili začetki delovanja Zveze – malo sredstev in veliko prostovoljstva ...

»Samih začetkov delovanja GZ Trebnje se ne morem spominjati, ker sem za to premlad. Seznanjen pa sem z njimi iz pripovedovanja, zdaj že žal pokojnega častnega poveljnika GZ Trebnje, gospoda Ivana Repovža in pozneje iz lastnih izkušenj. Zagotovo je, da se je zelo hiter razvoj GZ Trebnje na vseh področjih začel po letu 1980, kar je razvidno iz arhivov. Tudi pred tem časom se je ogromno delalo, vendar je primanjkovalo finančnih sredstev za posodabljanje opreme in vozil. Da je GZ Trebnje v dobri kondiciji, je prav gotovo tudi posledica, da so imeli in imajo vsi župani prejšnje občine Trebnje in sedanji štirih občin, katere pokriva GZ Trebnje, dober posluh za delo gasilcev.«

Gasilska zveza je danes nenadomestljiv del sistema zaščite in reševanja. Kako bi jo opisali

in kako vidite gasilca jutri?

»Gasilstvo je zagotovo steber zaščite, reševanja in pomoči ob vseh naravnih in drugih nesrečah, ki se pripetijo. Naše intervencije so danes veliko več kot pa samo gašenje požarov. Rešujemo hišne ljubljenčke iz vseh mogočih objektov, koncev, odstranjujemo nevarne žuželke, posredujemo ob prometnih, delovnih nesrečah in naravnih katastrofah.

Tudi naše področje so že prizadele naravne nesreče, v katerih smo množično posredovali (poplave, snegolom, žledolom, vetrolom …). Veliko gasilcev je tudi v ekipah prvih posredovalcev za pomoč z AED. Pa še kakšna posebna vrsta intervencije bi se našla. Gasilci GZ Trebnje smo pomagali in posredovali tudi na intervencijah izven našega področja. Poplave v Sevnici, poplave v Ukvah (Italija), večkratno gašenje na Krasu, poplave v Železnikih, neurje na Ptuju in neurje z veliko točo v Črnomlju.

Operativni gasilci bodo morali biti v bodoče še bolje izobraženi in opremljeni za nove taktične pristope ob posameznih intervencijah. Naj omenim samo dva, ki se v zadnjem obdobju zelo hitro širita. Gašenje objektov s sončno elektrarno, gašenje vozil na električni pogon in reševanje ob prometnih nesrečah vozil na električni pogon.

Za konec nam še zaupajte občutke ob intervencijah in pomoči sočloveku.

»Za vedno ostane hvaležnost v očeh in srcih ljudi, solze sreče, ki so kot izbrani biseri. To so trenutki, ki ti jih nihče ne more vzeti in odtehtajo največ. Zato vsi vztrajamo v svojem poslanstvu, ker verjamemo v sočloveka. In prav taki trenutki so dragoceni, ti dajo motivacijo ter moč za življenje, nove preizkušnje in človeka vsakodnevno bogatijo. Lepo je biti gasilec.«

Mojca Smolič