»Kdor želi voditi druge, mora sprva znati voditi sebe.«

Ko sva sedeli v njeni prijetni terapevtski sobi mi je ob čaju razlagala, kako jo je pot ponesla v samostojne vode in kako jo je poneslo v našo občino. Polna energije in entuziazma pove, da so bile njene prve stopinje na Centru za socialno delo Trebnje in kasneje v Domu starejših občanov Trebnje.

Z nežnostjo pove, da se je v Domu starejših srečala tako z življenjem kot umiranjem in s samo smrtjo, kar ji je pripomoglo k dodatnemu spoznanju samega človeka, življenja in minljivosti.

Rodila se je v Novem mestu, prihaja iz Mirne in študij jo je ponesel iz gimnazije na Fakulteto za socialno delo. Bila je tudi prostovoljka leta 2010 v kategoriji žensk od 20 do 30 let. Je univ. dipl. socialna delavka in specializantka integrativne psihoterapije z dovoljenjem za delo s klienti od leta 2019. Prihodnje leto gre na evropski izpit, kar pomeni, da bo pridobila evropski certifikat psihoterapije v okviru Europian Association for Psychotherapy in po dobrih petih letih zaključila študij integrativne psihoterapije na Inštitutu IPSA. Letošnje leto namenja pisanju diplome oz. študiju primera. Psihoterapijo študira dobra štiri leta, pred tem časom pa je opravila tudi družinsko mediacijo na Skupnosti CSD in postala certificirana IMAGO facilitatorka. Ima 10 let delovnih izkušenj v socialnem varstvu, ki jih je nabirala na CSD Trebnje in zadnjih 8 let v Domu starejših občanov Trebnje. Lani novembra pa je stopila na samostojno pot kot Levjesrčna Taja Borštnar s. p. in se ukvarja s psihoterapijo, svetovanjem in izobraževanjem ter delavnicami za skupine in organizacije. V letih od 2015 do konca 2021 je bila tudi predsednica Društva za zdravje in sožitje v družinah Trebnje ter od 2017 do 2021 zagovornica otrokovih pravic pri Varuhu človekovih pravic. Sedaj pa je le »levjesrčna« in v tem trenutku  meni, da ji je to dovolj.  

Dokaj zahtevne poti ubirate. Zakaj tak študij?

Za študij socialnega dela sem se navdušila na taboru Trening socialnih veščin v Soči pri Bovcu, ki ga je izvajal Center za pomoč mladim Ljubljana v času poletnih počitnic iz 3. v 4. letnik gimnazije. Večina mladinskih delavcev tam so bili socialni delavci in bili so tako dobri, da sem si v prihodnje tudi sama želela postati ena izmed njih. Sicer sem si želela študirati psihologijo, vendar sem že takrat vedela, da verjetno ne bom imela dovolj točk. Bila sem namreč badmintonistka, svoj čas tudi reprezentantka, vso srednjo šolo sem veliko trenirala in tekmovala (nisem bila v športnem razredu) in nisem blestela z odličnimi ocenami, kar pa je bilo za vstop na psihologijo predpogoj.

In kako je bilo potem na fakulteti?

Na Fakulteto za socialno delo imam čudovite spomine. Tam sem veliko bolj uživala in blestela kot na gimnaziji. Kmalu po zaposlitvi sem ugotovila, da sem radovedna in da mi primanjkuje specifičnih znanj pri svetovalnem delu z uporabniki in razumevanju tako sebe kot drugih, predvsem pa o tem, kaj vse se nam dogaja v medsebojnih odnosih. Že v času izobraževanja za IMAGO facilitatorko sem začutila, da sem pripravljena na študij psihoterapije in se povsem intuitivno vpisala na integrativno psihoterapijo na IPSO, kjer študij traja 4 leta. Zatem sledijo priprave na evropsko diplomo v obliki skupine za strokovni razvoj ob določenih pogojih; kot so število ur osebne terapije, supervizije in lastnega dela s klienti, zaključek v obliki izpita. Kolikor se poznam, se nikoli ne bom nehala izobraževati in takšna sem si všeč. Z novim znanjem bolj razumem in živim sebe in si želim, da sem tudi boljša psihoterapevtka.  

Kaj sploh je integrativna psihoterapija?

Integrativna relacijska psihoterapija je ena od več možnih modalitet oz. psihoterapevtskih smeri. Tovrstna modaliteta veliko znanj integrira iz ostalih modalitet, npr. geštalt, transakcijske analize, kognitivno vedenjske, psihodinamske, čuječnosti in druge smeri. Zavedamo se, da smo tudi kot terapevti neintegrirana celota, kar pomeni, da se ves čas dodatno izobražujemo in pridobivamo novo znanje (jaz sedaj usvajam metodo Brainspottinga) in smo vključeni tako v supervizijo kakor v osebno terapijo, poleg tega pa s klientom kreiramo medsebojni odnos in smo v odnosu z njim pozorni na integracijo osebnosti z vidika vseh dimenzij (kognitivne, čustvene, vedenjske, fiziološke, socialno-kulturne in duhovne). Integrativni psihoterapevti delamo celostno in lahko rečemo, da klient »sebe in svoje izgubljene dele vabi k sebi domov«. Obenem se zavedamo, da je v terapiji najpomembnejši odnos med klientom in terapevtom ter da sta varen odnos in dobra aliansa bistvena za zdravljenje in spremembe.

Kaj je za vas dober psihoterapevt?

Na prvem srečanju klientu vedno povem, da delo na sebi ni enostavno in mu čestitam za pogum, da je z mano. Hkrati pa ga nagovorim, da je pomembno, da delaš na sebi ob terapevtu, ki ga začutiš in ti nek notranji glas pove, da je izbira prava. Veliko je terapevtov z različnimi znanji ter drugimi karakteristikami. Lahko se zgodi, da je isti terapevt enemu klientu super, drugemu ne. Zato je prvih nekaj ur vedno odprtih za obojestransko odločitev ali bosta terapevt in klient delala skupaj, šele na to se podpiše delovni dogovor in vstopi v psihoterapijo. Dober psihoterapevt je terapevt, ki ima veliko kapaciteto za prisotnost in zmore biti »tukaj in zdaj« ob klientu. Prvotno mora biti dober poslušalec, ima jasne delovne okvirje, se zaveda etike psihoterapevtskega dela, je voden pod supervizijo in vključen v osebno terapijo, se kontinuirano izobražuje in ob skrbi in delu s klienti zna poskrbeti tudi zase. Zmore kontakt sam s seboj in s klientom.

Kaj vas vodi pri delu s klienti?

Mene pri delu s klienti vedno vodi radovednost, kaj se dogaja v njegovem svetu in ničesar ne obsojam. Obenem pa me spremlja tudi hvaležnost, da sem lahko priča njihovim življenjskim zgodbam, otroškim travmam in spremembam na bolje.

Za koga oz. za katere psihološke težave je priporočljiva vaša terapija?

Psihoterapijo nudim za odrasle posameznike, ki imajo zelo različne življenjske težave, izzive in se nahajajo v različnih življenjskih obdobjih. Moja močna področja so soočenje z minljivostjo in proces žalovanja ter seksualnost in spolnost. Vmes pa je seveda še vrsto različnih tematik in področij. Soočenje s tesnobo, anksioznostjo in paničnimi napadi, dvig samozavesti in učenje asertivnosti v službi ali doma, učenje zvestobe partnerju ali partnerki, soočenje s hudo diagnozo in sprejemanje izgube zdravja, (p)ostati viden, predelave travme iz otroštva, izgorelost in utrujenost, različne vrste zasvojenosti s substancami ali vedenjem, pretiran beg v delo ali šport, soočenje z različnimi strahovi (pri navezovanju stikov ali pred izzivom) in še mnoge druge.

Ne dajem diagnoz, zdravim skozi pogovor in uporabo različnih intervencij in kreativnih tehnik ter predvsem skozi medsebojni odnos, ki se soustvarja skozi proces. Sprejemam pa v terapijo tudi kliente, ki imajo diagnozo in medikamentozno terapijo in so v psihiatrični obravnavi ter po potrebi in na željo klienta tudi sodelujem s psihiatrom.

Katere skupine ljudi so trenutno tiste, ki potrebujejo vašo pomoč in zakaj?

Delam z odraslimi in mladostniki od 16. leta dalje ter s pari. Vsi imajo različne življenjske izzive in situacije, v katerih se nahajajo, in delo z njimi je raznoliko.

»Kdor želi voditi druge, mora sprva znati voditi sebe.« Lahko razložite svoj citat? Zakaj ste se poimenovali »levjesrčna«?

Po horoskopu sem levinja. Sem srčna kot levinja, če se malo pohecam. Verjamem, da s svojim delom; bodisi psihoterapevtskim, svetovalnim ali skozi izobraževanja ljudem pomagam, da se naučijo najti svojo notranjo moč ter srčnost in svojo srečo – ki jo jaz včasih enačim z notranjim mirom.

Delate tudi na daljavo?

Tudi mene je situacija pripravila, da veliko delam on-line, četudi je virus manj prisoten med nami. Ravno zaradi njega sem marca 2020 tudi sama vstopila v svet dela on-line, čeprav sem bila sprva zelo zadržana in tudi z nekim strahom. Nisem najbolj tehnični tip človeka in nisem bila dovolj prepričana, da terapija na daljavo šteje in učinkuje. Danes nimam več nobenih zadržkov, z vsemi tremi supervizorji (strokovnjaki, ki bdijo nad mojim delom) delamo na daljavo (imam supervizorki iz Slovaške in Kranja ter supervizorja iz Avstrije) tudi 3. in 4. letnik IPSE sem naredila preko on-line vikend delavnic, saj drugače ni bilo možno. Na ABITURI poučujem predmet Čustvena inteligenca in osebni razvoj, ki ga imamo on-line, saj študentom tako najbolj ustreza. On-line ima tako prednosti kot slabosti. Imam kliente, ki živijo v tujini in jim edino on-line terapija ustreza, saj jim je pomembno, da je v materinem jeziku, pa kliente, ki so gibalno ovirani, včasih tudi starejše osebe ali nosečnice oz. kdorkoli, ki je morda precej oddaljen ali ima zelo zaseden urnik. Sama verjamem, da je terapija in izobraževanje na daljavo lahko zelo dobra in kakovostna.

Delate tudi partnerske terapije?

Nisem partnerska terapevtka, čeprav se spogledujem tudi z izobraževanjem za partnersko psihoterapevtko. Izvajam pa partnerska svetovanja, kjer izhajam iz znanj IMAGO facilitatorke, družinske mediacije in nekaj delavnic pri integrativnih partnerskih terapevtih. Delo s pari mi je v poseben izziv, dinamika dela je povsem drugačna od individualnega dela s klienti. Ponosna sem na vse pare, s katerimi trenutno delamo skupaj.   

Vam uspe težave klientov puščati v svojem delovnem svetu in nadomeščati izgubljeno energijo?

Dnevno si vzamem čas zase, včasih samo za čuječnostno vajo ali zavestno dihanje. Lahko je to le kratkih 5 minut, ampak so kakovostne. Baterije rada polnim v naravi s sprehodi na soncu in še vedno uživam v športu, še posebej tenisu. Z njim lahko sprostim tako fizične in psihične napetosti, ki se naberejo skozi dan in telo točno ve, kdaj, kaj in koliko potrebuje. Res pa je, da so moji klienti v določenih trenutkih z mano v mislih. Sicer pa svojega dela s klienti ne razumem na način, da izgubljam energijo.

Na koncu najinega pogovora doda, da je pomembno, da nase čim večkrat pogledamo »z ljubečimi in neobsojajočimi očmi«, da smo v kontaktu s seboj ter se zavedamo svojih misli, telesnih občutij in čustev. V odnosih do drugih pa ohranjajmo radovednost, dostojanstvo in spoštovanje.

Mojca Smolič